torek, 31.1.2006 12:54

Obe tavno

Neobjektivno poročilce o Ključenju v KUDu

Začelo se je z nekaj zamude; moderatorki in Dobra Vida sta v že tradicionalnem prizorišču srečanj Pobude pripravile (aranžirale) omizja za skupine Delavnice. Dva ducata večidel zelo izkušenih nevladnic in nevladnikov nista imela nič proti snemanju zvoka in je zato Dodotov diktafon služil svojemu namenu (objaviti pa nevladju dostopnega posnetka žal, ne smem).

Nevsiljivo smo krožnice načrtovanih delavničnih skupin preoblikovali v eno jajčevico znotraj nje smo potem skoraj pet ur vztrajali v načeloma moderiranem sporazumevanju. Pobudnice in pobudniki smo sestavljali dve tretjini navzočih, praznega nakladanja je bilo manj od iskrenega poskušanja kaj sporočiti. Podtikanj, očitanj in poskusov manipulacij skoraj ni bilo. Pred iztekom enournega podaljška se je izkazalo, da navzoči odobravajo odprtje kroga ključnic in ključnikov in nadaljevanje tematskih delavnic že 13. februarja na temo Državnega programa razvoja. Radovedni Dušan Macura je govoril več kot na vseh dosedanjih srečanjih Pobude, štajerska moderatorka je samo enkrat rekla: »Prekinjam razpravo!«, Vida Ogorelec Wagner je upoštevala dopolnila pripravljenih shem dogajanja, nasmešek Tomaža Boleta nikoli ni vseboval nad trideset odstotkov silikona, utrujeno roko pa je vztrajno odlagal na naslonjalo stola Karmen Potokar. Karel Lipič je vesel sporočil, da se je končno zaposlil a si je neprevidno dovolil pohvaliti socializem in ga Zoran Maksimovič seveda ni zamudil takoj opozoriti, da so takšna ideološka opredeljevanja popolnoma neprimerna. Mojca Dobnikar ves čas ni komunicirala z Afriko, Igor Brlek je med razpravo na dlančniku igral igrice. Primož Šporar je zaradi družinskih obveznosti mogel ostati le do 17h, Jožetu Gorniku je bilo nekoliko žal svojega časa (kljub temu pa nam je njegova prisotnost laskala), Karmen Potokar je neprijetno zasekala s vprašanjem po kakšnem kriteriju je Vida izbirala ključnice in ključnike, Jadranka Vesel je pogostoma težkala ježevo žogico, Andrej A. Lukšič pa si je svojo rdečo posadil na neporaščeno lobanjo. Njegove intervencije v razpravi so bile odrešujoče do odločilne.

Gospod Urbanc je kot običajno izkazal svoje nagnjenje k reševanju konkretnih (nerešenih) problemov, Peco (Željko Pelicon) se je rad in konstruktivno igral z nami, Ana Hribar je skočila v pomembnika Stranke ekoloških gibanj, ker je trdil, da so organizacije junija odšle iz Pobude (ki so jo sestavljale posameznice in posamezniki). Gospa Petermanova je bila ponosna na Dodogovor (sm čist okol padu), gospa Liana Kalčina je nehote obstrelila eno žirafo in sva zmenjena, da jo korespondenčno in tudi osebno (ob njenih prostih terminih) seznanim s ključnimi dejstvi Pobudinega zgodovinskega arzenala. Tovariš Ivan Cencelj je povedal, da je rudarski pozdrav: »Srečno, ne za večno!«

Lidija Mesarič nam je v prvi uri pobrala podpise zaradi potnih stroškov, Nada Kirn tokrat izjemoma ni motila delavnice z vzklikanjem revolucionarnih gesel, Boris Švagelj je obljubil svojemu sinu iz lego kock sestaviti grad in je zato drvel skozi meglo stopetdeset na uro.

Barko Mrecelj