četrtek, 29.9.2005 01:21

Marš (na Štihovi 5)

Okrog 11h sem poklical Lidijo Mesarič (sužnjo Pogajalske skupine) na CNVOS in vprašal kakšna bo danes (sreda, 28. september) prisotnost na sestanku. Mi je povedala, da Maks ne more zaradi zdravja, Karmen tudi ne (zaradi podobnih razlogov), Šporar je napovedano odsoten v Rogaški slatini, Nada Kirnova bo lahko eno dobro uro.

Seveda o tem nisem dosti vedel (razen za Primoža) in se zato odločil poklicat Jadranko (članico Pogajalske skupine ) iz Ocizle. Mi je povedala, da je poklicala Roberta (Velikega) in ji je povedal, da sklepčnost bo. Zaradi tega je bila ob 11h 30 že na poti v Ljubljano, ker je imela še en opravek (potujoča kot sopotnica).

Zelo razkačila me je informacija (dobljena od Lidije), da so šla elektronska vabila za medije na sestanek Pobude (na Forum Pobude se bolj fancy bere) že ven. Robert (Veliki) ji je (kljub temu, da ga je opozorila češ Breclja bi bilo treba kaj povprašat, ker skrbi za promocijo Poti do Dogovora v Pogajalski skupini) odločil in ukazal, da je treba medijem poslat táko vabilo kakršno je bilo poslano pobudniškemu članstvu.
Takó nabit z jezo sem potem Lidiji (vseeno) potrdil udeležbo na sestanku (pred tem je nikomur nisem) in bolj počasi kot sicer kupoval na tržnici zelenjavo in sadje za ostarelega očeta. Pred odhodom v Ljubljano sem še deset minut govoril s predstojnikom za družbene dejavnosti v neustavni mestni občini Koper, pogled na avtocestno uro pa me je (presenetil in) razočaral. 13h 30! Zato sem v Klancu pod Kozino spet telefoniral Jadranki in vprašal, če naju (Nado Kirnovo in mene) bodo počakali do 15h 15. (sestanek je bil napovedan za 14. uro). Njen odgovor je bil: »Kadar prideta, prideta!«.
Prišla sva nekako blizu četrte ure popoldne.

Spodaj, v kleti Štihove 5 je Robert predaval Zoranu Maksimoviću in Jadranki Vesel, uslužbenka Lidija pa si je zapisovala in snemala z diktafonom. Tabla je bila vsa popisana (glej fotostrip). Zahteval sem, da prisotnost Nadino in mojo Vodja nagradi s formalnim začetkom sestanka. Mi je (naš) Robert povedal, da morajo najprej končati delo in naj počakam. Sem šel pokadit eno srbsko Drino (tudi škodljivo zdravju).
Ko pa se je začelo sem se zatopil v shemo in poslušal potem pa vprašal: »Kakšen odnos ima naša Pogajalska skupina do dejstva, da je že prejšnja vlada določila ZDOSu 3 mesta v Komisiji za trajnostni razvoj«. Zoran Maksimović je govoril za menoj in vprašal kako lahko eni, ki so prišli dve uri po začetku sestanka (sestanek Pogajalske skupine je sklepčen takrat, ko je prisotnih vsaj pet članic oziroma članov) postavljajo neka vprašanja... On bo moral iti čez pet minut in potem ne bo več sklepčnosti. Mi je odpihnilo lobanjski pokrov in sem takoj zapustil prizorišče izdelovanja predloga dela (treh, lahko da tudi štirih) članic (članov) Pogajalske skupine. Predlog seveda, se je nanašal na nadaljnjo shemo delovanja Pobude. Njen novi in najbistvenejši element je ta, da bi naj imele (mrežne?) in zastopniške organizacije pet članic (članov) v bodoči desetčlanski Pogajalski skupini. Poleg tega bi seveda podpornice zastopniške demokracije delovale in vplivale komot znotraj Foruma Pobude.

Moj osebni prvi komentar na to salamonščino je: zadeve so tam kjer so v bile na enem od sestankov Pogajalske maja 2004. Takrat sem Stojanovića vprašal kako si predstavlja bodočo strukturo Pogajalske. In je odgovoril (je posneto in objavljeno na Dodogovoru v arhivu): si najdite in poslušajte, če vas zanima. Če pa vas ne toliko vam rezimiram: rekel je, da bi Pogajalska skupina morala biti mešanica med zastopniškimi in participativnimi (rezimiram in interpretiram po svoje).

Smo torej tam, ko moramo participativisti priznati, da je na strani zastopnikov MOČ. Pristati moramo na to dejstvo hkrati pa izkoristiti svojo premoč. Ta pa je: smo nasledniki iste Poti do Dogovora, ki so se ji oni (močni: ZDOS,ZUS, Kutinova potrošniška) odpovedali (ali bolje: izstopili so iz našega tira).

Zoranu Maksimoviću se seveda javno opravičujem zaradi neprimernih besed, ki so mi kar same vrele iz ust ob misli koliko ur sem doslej potoval na sestanke Pogajalske skupine (on pa je bil naštelan na dve uri in pol). Se ne bo več ponovilo.

Pet minut zatem, ko sem se vzpel na pločnik Štihove je prišel tudi Zoran ven. Srečala sva se brez pozdrava (mogoče me ni videl), on je sedel za mizo prvega lokala in naročil brezalkoholiščino.

Jadranka ni potrebovala prevoza za nazaj in sem se s tehnično brezhibno razvalino odpeljal v svoj kraj. Na svoje delovno mesto (ki sicer to ni), v bližino svoje zakonite soproge, v Istro pod Slovenci.

Barko Mrecelj