sobota, 28.9.2013 09:59
UPB na In memoriam prof. Peter Hafner
Iz javne tribune v Škofji Loki poroča Urška Breznik
Zdravo!
Včeraj smo v prijetnem okolju Clobba v Škofji Loki izvedli eno izmed javnih tribun, ki smo jo Pohorski bataljon zapisali v prijavnico Urada za mladino. Naslov je bil: "Romanje skozi evropske smernice in nacionalni program za mladino", potekala pa je na otvoritveni dan In memoriam prof. Peter Hafner. Kot zapisano v prijavnici, je bil namen tribune sledeč:
Strategija Evropske komisije »Mladi – vlaganje vanje ter krepitev njihove vloge in položaja“ priznava, da so (1) mladi ena najbolj ranljivih skupin v družbi, zlasti v sedanji gospodarski in finančni krizi, ter (2) da so veliko bogastvo v naši starajoči se družbi. Nova strategija je medsektorska in si med drugim prizadeva preprečiti socialno izključenost mladih ter reševati problem brezposelnosti. Smernice in pobude, ki jih zasledimo v drugih dokumentih EU z mladinskega polja stremijo k istim ciljem, prav tako Nacionalni program za mladino. Toda ali so vseživljensko učenje, spodbujanje tekmovalnosti na trgu dela skozi pridobivanje veščin in kompetenc ter spodbujanje prilagajanja mladih vsem možnim izzivom in k udeležbi na instant izobraževanjih, da si bodo lahko ustvarili uspešno življenje (v kapitalističnem svetu), dvorezen meč? Ali na tak način spodbujamo razmišljanje mladih, da ideal človeka danes ni več povezan z izobraženostjo, ustvarjalnostjo in sposobnostjo samostojnega mišljenja in je vednost pomembna samo, če je koristna in uporabna? Izobrazba, udejstvovanje v prostovoljstvu in na področju kulture pa so smiselni predvsem kot certifikat, ki naj bi večal možnost zaposlitve in dobre plače? V družbenem okolju, kje so mladi priča dekulturaciji in dezintelektualizaciji ni čudno, da vednost in ustvarjanje in s tem sposobnost mišljenja in preizpraševanja kontekstov, zanje nima več smisla.Kako različni akterji na mladinskem polju (nevladne organizacije, nacionalne mreže in stičišča, javni zavodi, nacionalni in lokalni Mladinski svetovi) razumejo evropske in nacionalne smernice na področju mladinskega delovanja, kako nacionalni mladinski program? Kako jih v posameznih lokalnih okoljih različni akterji mladinskega polja udejanjajo in konec koncev ali med seboj sodelujejo? Se njihove predstave skladajo? Kaj mislijo mladi o omenjenih smernicah?
Dotaknili pa smo se tudi sledečih tematik: Kaj pa mladinske in nevladne organizacije na splošno kot zaposlovalci? Kako različni akterji v mladinskem polju dojemajo prostovoljstvo, ali je smiselno presegati prostovoljstvo v smislu prehajanja od prostovoljnega dela do zaposlitve v NVO? Nevladne organizacije kot (prvi) zaposlovalci - bodisi kot ponudniki študentskega dela, izvajalci javnih del, usposabljanja na delovnem mestu ...Kakšen je pogled nevladnih organizacij na to temo? S kakšnimi ovirami se srečujejo pri vključevanju v programe Zavoda za zaposlovanje? Jim je tovrstno vključevanje sploh v interesu? S kakšnimi dilaemami se srečujejo organizacije pri prehajanju od 'čisto prosotovljske organizacije' k organizaciji, ki tudi zaposluje? Ali preko posvajanja ideje projektnega dela pristajamo in spodbujamo širjenje te oblike prekernega dela?
Govorci smo bili: - Mojca Selak (predstavnia MKC-ja Pri rdeči Ostrigi/Zavoda O) - Gašper Doljak - predstavnik Društva GAHA - Saša Mlakar, Stičišče NVO Gorenjske GROZD - Miha Kordiš, predstavnik MS v nastajanju in član Iniciative za demokratični socializem - Urška Breznik, predstavnica UPB in Pekarne-magdalenske mreže (in moderatorka tribune)
Izjemno prijetno sem bila presenečena nad Stičiščem in MS-jem (zaradi prodornih idej, poguma, družbene-kritičnosti...), verjetno zato, ker so Stičišče NVO Podravja in MMSM povsem druga zgodba (konzervativna, strankarska). Priporočam intenzivnejše sodelovanje z njimi. Prav tako sem bila zelo presenečena nad obiskom-poleg sodelujočih na tribuni, je bilo še vsaj 20 mladih udeležencev (tega v MB ne bi nikoli spravili skupaj upoštevajoč temo javne tribune). Bravo!
Vsi sodelujoči smo bili enotnega mnenja, da se lahko pastem neformalnih izobraževanj spodročja brezposelnosti mladih, osebne rasti in podobnih kapitalističnih neumnosti in promociji takšnega prostovoljstva, ki spodbuja zgolj pridobivanje veščin in kompetenc za "uspešen vstop na trg dela",NVO-ji delno izognemo temu, da konstantno prevprašujemo našo pozicijo in naše delovanje in da z mladimi v naših organizacijah odkrito debatiramo o pasteh neoliberalizma.
Morda lahko svoje mnenje napiše še Tine, prav tako pošlje kakšno fotografijo (sem videla, da so že na fb:).
V pripionki (tu spodaj pod tekstom) pošiljam še moje razmišljanje na tribuni.
Pozdrav!
Urška
----------------------------------------------------------------------- Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon
Mladinski centri ponujajo mladim široko paleto neformalnih izobraževanj, a pogosto padejo v past evropskih smernic in nacionalnih programov za mlade. Toda ali so vseživljenjsko učenje, spodbujanje tekmovalnosti na trgu dela skozi pridobivanje veščin in kompetenc ter spodbujanje prilagajanja mladih vsem možnim izzivom in k udeležbi na instant izobraževanjih, da si bodo lahko ustvarili uspešno življenje (v kapitalističnem svetu), dvorezen meč? Ali na tak način spodbujamo razmišljanje mladih, da ideal človeka danes ni več povezan z izobraženostjo, ustvarjalnostjo in sposobnostjo samostojnega mišljenja in je vednost pomembna samo, če je koristna in uporabna? Izobrazba, udejstvovanje v prostovoljstvu in na področju kulture pa so smiselni predvsem kot certifikat, ki naj bi večal možnost zaposlitve in dobre plače? V družbenem okolju, kje so mladi priča dekulturaciji in dezintelektualizaciji ni čudno, da vednost in ustvarjanje in s tem sposobnost mišljenja in preizpraševanja kontekstov, zanje nima več smisla. Pohorski bataljon je v sodelovanju z Zofijinimi ljubimci smo organizirali strukturirani dialog naslovom »Prekernost in brezplačne prakse« skozi katerega smo želeli opozoriti, da pod aktivno državljanstvo mladih razumemo tudi željo in sposobnost mladih razumeti in se spoprijeti z ovirami, ki jih s seboj prinaša neoliberalna politika, med drugi tudi različne nepravične oblike zaposlovanja mladih, ki so socialno izključujoče. V okviru strukturiranega dialoga, na katerega smo povabili mlade, predstavnike občine, podjetij in ZRSZ,smo spregovorili o oblikah zaposlitev, v katere so danes prisiljeni mladi in ki jih z določenimi ukrepi spodbuja tudi EU. Prekernost, ki se nanaša na neenakost dohodkov, začasnost ali negotovost dela, delo brez pogodbe, delo na domu, ilegalno delo ali delo na črno, neplačano delo, priložnostno delo itn., je danes realnost mladih. V takšnih delovnih razmerjih danes proizvaja vse večji del delovne sile, socialne pravice pa so še vedno vezane na klasične oblike zaposlitve. ZRSZ, občinske politike, fakultete in drugi akterji mlade spodbujajo k nabiranju izkušenj, znanj in kompetenc skozi prekerne oblike dela ter spodbujajo in hvalijo mlade, ki so pripravljeni brez plačila opravljati večmesečne prakse v podjetjih. "Fleksibilnost (posameznik se je zmožen prilagoditi vsem razmeram in celo željan opravljati vsa dela, ki se od njega pričakujejo)" in "trženje samega sebe" sta postala del neoliberalne vsakdanjosti, ki ovira razvoj pravične in solidarne družbe. Mladi odraščajo v svetu, kjer je znanje razvrednoteno in omejeno na veščine in kompetence, ki naj vodijo k uspešni karieri v poslovnem svetu. Nekateri mladi na osebni ravni gotovo razumejo položaj v katerem so se znašli, če ne drugače zato, ker težko načrtujejo prihodnost, hkrati pa so se vselej prisiljeni prilagajati vedno novim situacijam, če hočejo nabrati kompetence, za katere se predpostavlja, da jim bodo odprle vrata do zaposlitve, ali če se hočejo obdržati na pridobljenem delovnem mestu, ki je za nedoločen čas, skrajšan čas itd. Diskusija z mladimi iskalci zaposlitve in drugimi prisotnimi se je osredotočila na analizo družbenih vzrokov, ki tudi v EU podpirajo prekerno delo, razmislek o družbeni pravičnosti takšnih strukturnih prisil in tudi razmislek o ukrepih, s katerimi bi uvedli pravičneje pogoje dela in življenja nasploh. Vloga prostovoljstva? Živimo v družbenem sistemu, ki krepi potrošniške identitete in spodbuja individualizem. Politične posledice skrajnega individualizma pa se kažejo v nezmožnosti razmišljanja o sistemskih problemih, ker verjamemo, da je za vse odgovoren posameznik. Zahodne neoliberalistične vlade so bile v zadnjih desetletjih izjemno uspešne pri širjenju te ideologije. Niso reševale sistemskih težav, ampak so upravljanje družbe prepustile trgu, posameznika pa prepričale, da se mora prilagoditi sistemu, kakršen je. Posledično v t.i. zahodnih družbah socialne države kot take več ne obstajajo, socialno varstvo je obrobno področje, ki ga pokriva prostovoljstvo in neprofitni sektor. Medtem ko se je v državah, kjer je pred nekaj desetletji prevladoval socializem, prostovoljstvo pojavljalo v obliki solidarnostnih akcij, delovnih brigad, tovariške in sosedske pomoči, postaja prostovoljstvo drugje nova oblika socialnega angažmaja. Prostovoljstvo se v zadnjih letih izpostavlja kot praksa, ki poglablja demokracijo s pomočjo aktivne participacije posameznika oz. skupnosti. Hkrati postaja prostovoljstvo način nadzora nad civilno participacijo. Japonski sociolog Norihiro Nihei pravi, da prostovoljstvo v prevladujočih dejavnostih temelji na simpatetičnem odnosu do drugih in se izogiba radikalnejšim praksam ter tako idealno ustreza namenu neoliberalizma. Nehote je soudeleženo pri razpadu socialnih institucij in socialne države. Čeprav so v nekaterih državah sprejeti zakoni o prostovoljstvu dobrodošli zaradi zaščite prostovoljstva in prostovoljcev/-k, pa vendar tudi v Sloveniji tak zakon (sprejet februarja 2011) predstavlja nevarnost, da ga bodo državni organi interpretirali v lastne namene, tj. pričeli računati na naraščujoče število prostovoljcev, ki že sedaj in bodo v še večji meri brezplačno skozi etično (in ne monetarno) vrednoteno delo opravljali delo, ki bi ga morala država sama (z uvajanjem novih delovnih mest in omogočanjem za to potrebnih finančnih sredstev). S tem ko prostovoljstvo ponuja usluge zlasti na področju socialnega varstva, omogoča državi, da se spreminja v predvsem politično-militantni sistem in povsem zanemari svojo vlogo na področju prvega. Da bi se temu izognili, se moramo nujno preizpraševati, čigavi glasovi so v družbi v kateri živimo, slišani in kateri ne. Redefinirati moramo odnose med »drugimi« in »nami« s tem, da rekonstruiramo realnost družbe v kateri »mi« in »drugi« sobivamo in znotraj katere se lahko istočasno zasledujejo različni problemi in rešitve. Zagotavljati in razširjati moramo socialne pravice ljudi, tudi tistih »drugih«, družbene dejavnosti morajo temeljiti na spodbujanju splošnega zaupanja in prepoznavanja vrednosti vseh posameznikov in družbenih skupin. Britanski sociolog Colin Campbell je nekje zapisal, da se v zahodnih družbah spodbuja miselnost, da med kapitalizmom in socializmom ni več prepada, da je možno oboje združiti v kapitalizem prijazen posamezniku. V sistem, ki ob poudarjanju socialnih vrednot in aktivne participacije posameznika, legitimizira izkoriščanje delavca v imenu iskanja osebne rasti in razvoja osebnih potencialov. Seveda, ne gre zanikati mnogih pozitivnih strani prostovoljstva, vendar mora prostovoljstvo dolgoročno nujno voditi v družbeni aktivizem, ki ima za cilj dejanske družbene spremembe, najboljše takšne, ki bodo trn v peti družbi, ki si prizadeva za ohranitev statusa quo in kjer bo v ospredju opolnomočenje marginaliziranih družbenih skupin, ne zgolj pokroviteljsko »nudenje pomoči« ali brezplačno delo. Kjer bodo tisti »drugi«, ki jim je prostovoljstvo sedaj namenjeno ne samo »drugi« s katerimi se lahko identificiramo, ker menimo, da si za svoje stanje niso krivi sami, ampak tudi tisti, katerih način življenja in razmišljanja nam ni blizu. Gospodarska kriza je poglobila stisko mnogih, a krizo moramo premagati tako, da si prizadevamo za spremembo sistema, ki jo je povzročil, t.j. z močnimi družbenimi gibanji (podobnim tistim, ki so se porodila po krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja), ne pa dovoliti, da se krivda za osebno življenjsko neuspešnost (uspešnost tukaj definiramo v najbolj vulgarnem pomenu besede) posameznika razume skozi individualistični okvir
|