torek, 23.7.2013 06:08

Poročilo s festivala Histeria

Matjaž Peternelj, vodja kolektivne pisarne UPB je bil na kulturnem dogodku, ki ga samo hudobneži lahko kličejo hipijska masovka.

Zdravo vsem!

Kot agent UPB-ja sem se to soboto udeležil festivala Histeria, ki poteka blizu Gračišča, kraja nekaj kilometrov iz Kopra oz. Črnega kala. Festivala sem se udeležil "na suho", torej z minimalnimi informacijami o samem dogodku, obiskal pa sem ga predvsem zaradi tega, ker sem o njem lani slišal veliko lepega in me je matral firbec. Ko se mi je ponudila priložnost, sem jo seveda zagrabil in šel.

Kot rečeno, o festivalu nisem vedel veliko in tudi nisem vedel kaj pričakovati. Ko smo s prijateljico in prijateljem prispeli na prizorišče, sem ugotovil, da vse skupaj izgleda dokaj drugače kot sem si predstavljal ob ogledu fotografij ter filmčka iz lanske izvedbe (http://www.youtube.com/watch?v=cSxRaJboOoo#at=11). Če se ne motim, je letos festival potekal tretje leto zapored in glede na to, da je pri izvedbi sodelovalo veliko število različnih umetnic in umetnikov, prostovoljk in prostovoljcev, okoliških kmetij ter drugih organizacij, ti takoj postane jasno, da za festivalom stojijo izkušeni mački in mačke.

Samo prizorišče sestoji iz 14-ih različnih manjših prizorišč, kjer tri dni potekajo tako koncerti različnih etno zasedb kot tudi delavnice, gledališke predstave ter program za otroke. Kar mi je uspelo videti programa -- dogodki se namreč prekrivajo --, lahko rečem, da je bil izpeljan na zelo kvalitetnem nivoju, čeprav me je motilo to, da si poleg dogodka, ki si ga obiskal, slišal še preostale nastopajoče na sosednjih prizoriščih. To pa je znalo vplivati na koncentracijo obiskovalcev/-k, pa tudi samih nastopajočih, saj je bila večina nastopov, ki sem se jih udeležil, akustičnih, torej brez tehnično ojačevalnih pomagal. Skratka, kar se tiče samega programa, kapo dol. Bilo je tudi veliko spremljevalnih dejavnosti, najsi bo to Knjižnica pod krošnjami ali pa čajnica, tako da človeku ni moglo biti dolgčas. Prav tako lahko zapišem, da so bila tudi vsa prizorišča lepo okrašena, tako da se je človek lahko tam počutil kot v pravljici. Če pomislim koliko dela je bilo vloženega v samo postavitev infrastrukture, lahko dam same pohvale. Kot sem slišal, prostovoljci in prostovoljke iz različnih držav z delom na prizorišču pričnejo že 14 dni pred festivalom, tu pa se mi poraja vprašanje, koliko časa bodo rabili šele, da bodo vse skupaj pospravili.

Bilo je tudi veliko stojnic, kjer so prodajali različne izdelke, predvsem nakit, oblačila in druge stvari, kjer so lahko obiskovalci in obiskovalke potešili svojo potrošniška nagnjenja. Na teh stojnicah pa so hrano, predvsem sadje in zelenjavo, prodajali tudi okoliški kmetje, kar se mi zdi pohvalno, saj so s tem v sam festival vključili tudi lokalno skupnost.

In ker sem že pri hrani: verjetno so organizatorji/-ce podcenili število obiskovalcev in obiskovalk, saj je hrane po polnoči zmanjkalo, kar sem na svojo žalost na svojem želodcu izkusil tudi sam. Še pomfrija ni bilo moč dobiti.

Pogrešal pa sem še eno stvar, in sicer opise nastopajočih na letakih. Glede na to, da sem se festivala udeležil prvič in da večine nastopajočih nisem poznal, bi mi -- pa verjetno ne samo meni -- ti opisi prišli še kako prav, saj bi se lažje odločal o tem kaj bi si ogledal in kaj ne. Pri manjših festivalih oz. festivalih, ki so osredotočeni na eno ali dve prizorišči, to niti ni problem, pri festivalu kot je Histeria, ki ima, kot sem že omenil, 14 prizorišč, pa bi tovrstne zloženke prišle še kako prav. Tako smo se s prijatelji in prijateljicami zanašali predvsem na priporočila drugih, predvsem tamkajšnjih prostovoljcev/-k in drugih nastopajočih. Saj ne, da bi izborom brcnil v temo -- nasprotno, vse kar sem videl, mi je bilo zelo všeč --, ampak vseeno sem morebiti zamudil kaj, kar bi prav tako padlo v moj splekter zanimanj.

Skratka, če povzamem: mislim, da si festival Histeria zasluži vse moje pohvale, vendar pa sama energija niti približno ni bila tako edinstvena kot prejšnji vikend na Trnju. Zakaj, ne vem. Mogoče sem bil sam v drugačnem čustvenem stanju, ali pa sem od festivala in samega izkustva udeležbe na njem pričakoval več kot se je kasneje izkazalo, da je. Lahko pa, da je stvar tudi v tem, da so mi bolj povšeči manjši festivali, kjer je bolj intimna energija in se hitreje začutiš kot del skupnosti oz. festivala kot takega. Povedano drugače: bilo je lepo, a oči so se mi tekom festivala zaiskrile le nekajkrat.

Mogoče bi lahko svoje vtise z nami delila tudi Sanja in Janez iz Tolmina, ki sem jih tam srečal. Še več, na letaku sem videl, da je festival Sajeta, ki se bo začel naslednji teden, podpornik oz. "sodelavec" festivala Histeria.

Poročilu pripenjam tudi par fotografij, da dobite vsaj minimalen vtis tega o čemer sem pisal. Bolj kot nastopajoče sem fotografiral samo življenje na festivalu in tako skušal zajeti energijo, ki je tam vladala.

Zdaj že ne več po slami in senu dišeč zaključujem tole poročilo. V kolikor imate kaj dodatnih vprašanj, nanje z veseljem odgovorim.

Lepo se imejte in uživajte kar se le da,

m.