nedelja, 31.10.2004 07:57

Čisto sedanji

Vlasta Jalušič

Problem mrtvih je, da ne morejo govoriti zase, mi pa (še vedno) lahko. Torej je treba govoriti tudi za njih. Včasih sami spregovorijo s kostmi, to je njihova edina možnost. Če mrtvi vstajajo iz grobov, potem vstajajo po zaslugi (še vedno) živih, na tak ali drugačen način.To je naša preteklost. A izkopane ločene človeške lobanje in kosti med palmami pri cerkvi v Kibuye v Ruandi, ki jih je treba sestaviti ali trupla iz Srebrenice med smrekami v vzhodni Bosni, ki jih je treba identificirati, so del »družbenega danes« kot mu praviš, in to je naša sedanjost. Upajmo, da čim manj prihodnost!
Po moje prav zato ne gre žalovati niti za »pokopanimi« družbenimi koncepti niti za eventuelno poraženimi gibanji (čeprav tudi ta včasih vstajajo iz groba!). Pomemben je naš politični spomin, ki ga lahko ohranjamo in ki nam ga, dokler pišemo, govorimo in objavljamo, ne more nihče odvzeti. Živi mrtveci v političnem smislu bomo le brez tega spomina, če bomo torej prenehali misliti, kar je seveda mogoče, saj ne bi bili prvi in ne najbolj znani, ki se jim je to zgodilo. Ali pa, če se bodo našli oblastniki šli sitematično uničevanje spomina: a zažgati bi morali kar nekaj knjig in še kaj. Potem bomo seveda morali igrati »ljudi v temnih časih«.
A se mi ne zdi, da prihajajo časi polnih političnih »grobnic Zgodovine«: tja bi bilo treba zakopati predvsem kar nekaj morilskih družbenih konceptov, ki jih kar mrgoli (čeprav je po moje z Zgodovino v tem pomenu besede treba opraviti in jo misliti v novih situacijah, saj pariticipira na tovrstnih konceptih). Karl Jaspers je zapisal imperativ, ki se ga je po moje treba držati kot še nikoli: »Ne se preputiti preteklosti ali prihodnosti: gre za to, da smo čisto sedanji!«

Vlasta Jalušič