torek, 29.5.2012 11:17

Po UPB srečanju v Tolminu

Punčke in Tačke so se nekako pokriile v MKSMC, pri Sanji in Janezu v Zadlazu ter v Galeriji SDK smo delali z glavami in glasilkami.

Na Klancu v torek ob 10h 55 začenjam dobro spočit gosto povzemat od vključno sobotnega večera naprej.

Pred MKSMCjem pozabljen kombi je po enajsti zvečer postal skoraj afera. Šofer, ki je pomagal Tačkam se mi je toliko opravičil, da mi je bilo nekoliko nerodno. Ivanček je svojo jezo sčečkal v Ladijski dnevnik. Na srečo sem ujel zadnjo pesem vinkovških deklet. Postale so močan in samozavestnen trio. Take kot so one bi moralo podpirat vsako prisebno prizorišče, najbolj pa UPB. Ankaranski na kavici in češnjahfantje-možje "Svinjske tačke" so bili boljši kot sem pričakoval. Veseli so bili moje pozdravno pohvalne zaključne napovedi. MKSMCjevega občinstva je bilo malonič, obiskanost (45) je rešilo sledilstvo iz Ankarana. Mlčk je od mene slišal očitek, da je premalo aktiven v Bataljonu.

David Maršič je bil v nedeljo ob 8h 30 na Klancu. Ustavila sva se v Braniku pri skorajšnjem upokojencu. Kot vedno so se Milošče, Beti, njena sestra in njen mož smejali mojemu pripovedovanju. David je med potjo fasal tudi natančno osnovno znanje o UPB. Seveda sva zamudila skoraj dve uri in sem se lagal, da je guma TMBR počila. Niso se jezili, Gregor je bil vesel šunke in kruha, Sanjo je oškropil vrabec, ki se je kopal v bazenčku-vdrtini plastične strehe.
Na sestanku pri Janezu in Sanji doma je v prvi točki Gregor izrazil svojo namero, da počasi neha nositi celoto TA administracije v organizaciji, ki mu je zaradi šibke odzivnosti videti virtuelna. Ta nulta točka je bila posneta z diktafonom in bo šla skupaj s posnetkom polovice prve točke v audio arhiv DPZN. Sanjina juha je bila zelo okusna, svinjska vratovina in čevapčiči, ki jih je na žaru spekel Janez so gnali k prenažiranju. Domača solata je bila več kot omembe vredna, vina smo spili po požirek. Temperatura je pozno popoldne padla na šestnajst stopinj in smo se preselili dol v SDK galerijo.
Gregor in jaz sva nas oskrbela s čokolado in smo počasi a vedno hitreje z dosti žara in smeha do druge ure zjutraj rili v Dnevni red. Nikogar od prisotnih ni zanimala vloga vodje Žicarske piste UPB in sem začasno (?) kar sam prevzel to strateško funkcijo. Seveda pa bomo UPB notranjo javnost pozvali, da se kandidatke in kandidati prijavijo. Za vodenje Žicarske piste DPZN se lahko prijavi skoraj kdorkoli (Zmago Jelinčič, Dimitrij Rupel in Franco Juri ne). Zapisnik je Gregor začel pisat naravnost v računalnik, Sanja in Janez sta vmes kandidirala na občinski razpis, Davida je zmogla utrujenost po šestih urah pozornega spremljanja mojih ekspozejanj in tudi razpravljanja Peca, Gregorja, Janeza. na koncu se je v pripovedovanju o grotesknih posameznostih obnašanja tolminskih odločevalcev zelo razživela Sanja. Spat smo šli na pripravljene pograde z občutkom, da smo kar nekaj premleli.

V ponedeljek ob 9h53 me je zbudila Tina Glavič: "Zamujamo!". Do poldneva smo prodirali naprej, po poldnevu novinarstva nismo dočakali. Samo eden (od Dela) je telefoniral, da bo prišel do Janeza kasneje med tednom. Zato smo konferenco posneli za kamero, na koncu pa smo pljuvali vodo v likalnik (Gregor K. jo je oškropil teatralno kot duhovnik). Vrnili smo se z občutkom, da ni bilo zaman v nadstropje in dokončali sestanek vključno s točko razno. Kumrovški plačanec sem sotrudništvo povabil na eno pijačo pod vrabčje kopališče.
Oba mobitela sta mi crknila hkrati, Marsič je soglašal, da skočiva v vas Svino. Tam mi je Štajsova hči dala očetovo številko (mama je spala), oče je bil v Vipavi. V Kobaridu pred slasčičarno je mimo šel Semtertjajev (Dolpadjenko), hladno sem mu odzdravil (ni upočasnil koraka). S Silvano sem se rokoval in ji obljubil, da jo kmalu pokličem. Štajs v Ročinju je bil za spominski koncert ali v njegovi garaži ali na strmini s katere smo v drugi polovici osemdesetih kamenje pobirali. Povedal, da se je Vili zmrdoval, ko je od Štajsa zvedel, da Štajs, MINK, Brecljev dogodek bo. "Saj že delamo v Modreju!" , je baje dejal. Da sva si z Vilijem v laseh je ocenil kmet. Beločnice so mu pordele, ko je govoril o zadnji nočni straži ob Feotovem truplu. Domenjena sva mogoče za soboto pred poletno polno luno najbližjo poletnemu solsticiju (30. junij).
Po malem pivu v Kobaridu se je David razgovoril in sem ga moral opozorit, da sta od Severne Koreje kot atomski sili bolj nevarni Amerika in NATO v kateri smo mi SLO nemarni palčki. Po popoldanskem hudem nalivanju se je jasnilo in videla sva sonce zahajati med izhodom iz doline Soče. Brundal sem si molovsko pesmico in razmišljal tudi o izginulem diktafonu. V Dutovljah sva kavico in deci kratko postala, molčala, za konec od Sežane uživala avtocesto brez ovinkanja. Arijana je še objavljala fotke, ko sem šel ob pol enih kar zdelan v krpe.

Ob 14h34 sem namerjen na pokopališča parkirišče, ker hočeva z Arijano Franciju predat denar za Brecljevanje.

Barko Mrecelj