sobota, 24.4.2010 12:31

Legendarni obrobnež

sem odgovoril na vprašanje bodoče diplomiranke

1.Kaj ste počeli v 70-ih letih, s čim ste se ukvarjali?

Sedemdesetega v zgodnjem poletju sem se študent prvega prvega letnika geologije udeležil zasedbe Filozofske fakultete in v avli v okviru kulturnega programa zapelzaigral črnsko duhovno pesem. Desnoid Drago Jančar je kritiziral tudi moj nastop, ker je baje mehčal pomen zasedbe. Debeli pesnik Dušan Jesih nas je ščuval naj streljamo policaje med oči. V množici neoboroženih sprehodnikov sem se pomikal po Titovi do poslopja Državnega zbora kjer smo posedeli cesto in pločnike, saj je bil svet naš, naša namera pa, izboljšati ga. Večkrat smo si zapeli: »We shall overcome!«, sestankovali smo z velikimi revolucionarji (Darko Štrajn, Jaša Zlobec, Pavle Zgaga), ki so pozneje postali napredni malomeščani. Potem so izbruhnile počitnice, Vuk pa je začel na šolski klopi gladovno stavko, ki se je dobro končala. Sedaj zadovoljivo plačan propagaj in razočaran LDSovec.
Jeseni sem presedlal na Tehnično fiziko kjer sem dve leti poskušal postati znanstvenik. Nekega dne sem v Križankah prisostvoval nastopu Tomaža Pengova in sem si rekel: »Boljši bom!«. Kmalu zatem sem naredil najstarejšo pesem svojega železnega repertoarja »Rolling stonesi spoznajo moje stare starše«, s Triom Krik nastopil na Boom festivalu oblečen v metlico in črno pobarvan. Triinsedemdesetega spomladi je na subotiškem festivalu mladih za aranžma moje pesmi »Tri ženske« dobil Bojan Adamič (se mi zdi) nagrado strokovne žirije. Poleti sem prvič popolnoma nesrečen v ljubezni v sobi Ivana Volariča Fea na Gornjem trgu 13 sestavil pesmi, ki so mi zacelile samozavest, izpitov pa nisem šel delat. Naslednjega leta sem si na istem festivalu pobarval lase v zeleno in zaradi uspeha pesmi »Duša in jaz« dobil ponudbo Jugotona. S to pesmijo sem bil 12 tednov na vrhu ljubljanskega radia TOP POPS lestvice. Slavohlepnež sem postal slaven. Moja študijska prihodnost je bila zapečatena čeprav tega sebi, kaj šele staršem nisem hotel priznati.
Z Borisom Beletom in z nekaterimi člani njegove dobre skupine »Sedem svetlobnih let« sva ustanavljala (v jeseni in zimi 74) »Buldožer«, istočasno sem snemal z RTV orkestrom na Adamičeve aranžmaje »Coctail«. V letu 1975 na opatijskem festivalu z odlično popevko »Rastemo« Bele in jaz v duetu nisva mogla premagati Pepela in levkemije, ker je bila Ditka Haberle v pesmi »Dan bolezni« bolj spolno privlačna in se ji je lepše tresel glas, še najbolj pa zaradi tega, ker jo je podprla slovenska RTVSLO mafija. Zasovražil sem prasce. Decembra smo s ploščo »Pljuni istini u oči« v jugoslovanskem prostoru v temeljih zatresli dotedanje kriterije o tem kaj je dobro in kaj ni. Februarja 1976 so ploščo-časopis že nehali ponatiskovati zaradi strahu pred pritiskom politike. V Novem Sadu smo posneli drugo ploščo "Zabranjeno plakatirati" a je čakala v bunkerju, ker je nihče ni upal izdati. V tem obdobju sem pretirano veseljačil, kratko odslužil vojsko in se prvič poročil. Več nastopati smo začeli šele leta 1978 in takrat so mi (v Vojvodini in Slavoniji) porumeneli podplati. Z Buldožerji sem posnel še »Izlog jeftinih slatkiša« za film »Živi bili pa crkli« potem pa februarja 1979 izstopil iz skupine, ki je imela popolnoma drugačno vizijo o tem kako naprej. Začel sem z Ivanom Volaričem-Feom v duetu »Zlatni zubi« nastopati po srednjih šolah a tudi na velikih odrih, rodil se mi je sin. Postal sem legendarni obrobnež.

Barko Mrecelj