ponedeljek, 29.9.2008 10:24

Rešitev irskega problema

piše Elena Pečarič

Evropski birokrati, pravzaprav skupina vplivnih francoskih uradnikov, ki se imenujejo »Prijatelji Lizbonske pogodbe«, so spisali dokument, ki naj bi bil nekakšno navodilo za »Rešitev irskega problema«, v ang. The Solution to the Irish Problem. Ja, prav takšen je naslov dokumenta, ki nam nehote vzbudi kar grozljivo asociacijo in sicer na nacionalsocialistično pojmovanje politike »dokončne rešitve židovskega vprašanja«, v originalu Endlösung der Judenfrage.

Seveda, govorimo o zavrnitvi Lizbonske pogodbe, glede katere so državljanke in državljani Irske, kot edini v Evropi, imeli sploh možnost izrekati se na referendumu. In drznili ter dovolili so si celo reči »ne« ali bolje, kar obkrožiti so ga. Odločili so se za »napačno« odločitev. In to je takoj postal Velik problem z velikim »P« za EU politike in izza njih stoječe finančne elite, ki so zainteresirane, da vodijo in upravljajo politiko EU sebi na ljubo in seveda, v svojo korist. Demokracijo si krojijo po lastni volji, nam jo interpretirajo in razlagajo po lastni potrebi in interesu.

Za EU propagando gre v namen več kot dovolj sredstev. Irska in njihov odločni »ne« je tako postal problem, problem, ki ga gre kar najhitreje rešiti oz. odpraviti. Da ne bo škode oziroma, da bo ta čim manjša; zanje, ki že imajo veliki plan in vedo kako mora biti, kaj je treba narediti in kako bo bolje ter varneje za nas.

Se sploh zavedamo v kaj nas peljejo in kje se bomo znašli? Ne, seveda ne, saj kdo razume pozna ali lahko predvidi vse razsežnosti in implikacije, tiste politične, ekonomske in družbene, ki jih prinaša Lizbonska pogodba. A mnogo več kot zgolj sluti je že mogoče, da stvari ne gredo v smeri demokratičnih procesov, možnosti participacije, dialoga z državljankam in državljani ter soodločanja. Da postajamo vse bolj obsojeni na nemočno opazovanje, kaj se ima z nami goditi, kam nas peljejo in kaj se na nas namerava početi. Oblast je vse bolj oddaljena, razpršena, fragmentirana, nedoločena in nedoločljiva, abstraktna in morda prav zato, še toliko bolj deluje in učinkuje na naša vsakdanja življenja. Ko iščemo odgovore, mnogokrat zaman, kako in zakaj se nam nekaj godi in dogaja, dobimo odgovor, da je takšna EU zakonodaja, da tako določa uredba ali direktiva, oziroma posamezna določba, da so takšne pač zahteve iz Bruslja. Morda še vdan skomig z rameni in v tolažbo, ker nisi zvedel in prišel do ničesar, ti rečejo: »Saj vas razumemo in imate prav, a tudi mi smo tu le kot izvajalci, ki delamo po navodilih. Tudi nas preverjajo in nadzorujejo, mi nič ne moremo in ne smemo, nimamo pristojnosti.« To so najbolj pogosti in priljubljeni odgovori v različnih nacionalnih institucijah, s katerimi ti uradniki postrežejo na neumesna, nezaželena ali kritična vprašanja. In kje najti tisto instanco, ki odloča in lahko spreminja, na koga se obrniti, da bomo slišani in poslušani, seveda pa tudi upoštevani?

Ponovno glasovanje na referendumu naj bi temeljilo na obljubi, da Irska ne bo izgubila evropskega komisarja in svoje deklaracije glede nevtralnosti ter drugih vprašanj, ki so bila predmet kritike za zavrnitev pogodbe. Očitno gre zgolj še za vprašanje termina, kdaj se bo to moralo zgoditi; pred ali po volitvah v EU parlament junija 2009. G. Sarkozyu se seveda zelo mudi, da ta Problem čim prej odpravi.

Kaj, če so Irci rekli NE Evropi v kateri vladajo privatni bankirji Evropske centralne banke? Prav te dni se kaže krhkost tega umetnega monetarnega sistema, katerega inflacija je le ena logična posledica.

Kaj, če so rekli NE na privilegijih uležanim EU politikom, ki se predajajo in razdajajo »Velikemu mednarodnemu finančnemu kapitalu«?

Kaj, če so bolj bistri kot se zdi (in kot mi); da ne gre verjeti slepo, čemur se ne pozna in kar se ne razume?

In kaj, če bi se referendum izvedel v vseh državah članicah? Potem bi se ugotovila Velika prevara na katerih se skuša zgraditi Evropa in vse bi se sesulo kot hišica iz kart.

Gre za to, kaj se kot problem definira in koga se kot takega opredeli. Kam se puščica meri in kam zadane; seveda pa tudi kdo strelja in čemu, ni nepomembno vprašanje.

Ni vprašanje ali problem sama Lizbonska pogodba oz. njena na mnogih točkah problematična vsebina, še manj je problem postopek za katerega je jasno, da je v temeljnem nasprotju z osnovnimi načeli demokratičnega odločanja državljank in državljanov. Irci so postali grešni kozli, izdajalci, Židje. Kmalu se lahko zgodi, da Problem postanemo vsi, ki si kritično zastavljamo, postavljamo ter odpiramo vprašanja tam, kjer bi morali molčati in o čemer ne bi smeli govoriti.