nedelja, 28.9.2008 09:02

Konec nočnih in dnevnih mor ...

Iz Hrvatinov poroča Ivset Pertle

Dnevi, tedni so minili, skoraj bo že cel mesec, odkar sem se vkopal na hribu, ki mu rečejo Miljski. Zelo blizu točke kjer so bili v drugi, morda pa tudi že v prvi svetovni vojni, betonski bunkerji in se je dalo z ustrezno opremo kontrolirati cel zaliv. Domačini mu pravijo Montemoro. Včasih je bil tam počitniški dom goriških otrok (v socializmu). Kasneje (še vedno v socializmu), ni bilo več denarja za njih in se je počasi vse razfukalo. Končalo pa je, kakopak, v privatnih rokah.

Prejšnji ponedeljek, teden in pol tega mi je Marko omenil naj se kaj oglasim na pogovor, ko bom imel v Kopru še kakšne druge opravke. Izpadlo je, da razen v petek, pa še takrat ob osmih zjutraj, sploh nisem prečkal reke Rižane. Ne da ne bi imel opravkov. Opravki nas vedno najdejo, kateri, je odvisno le kam usmerimo svojo pozornost.

Še dokler je bil oče živ sem večkrat pomislil, da bo napočil dan, ko bo treba začeti čistiti nepotrebne stvari in objekte okoli hiše. Na primer en kokošnjak, masivne zajčje kletke, posodobiti drvarnico itd, itd ... Nisem ga hotel moriti s tem, ne njega, ne sebe. V bistvu sem se prepuščal, bo že kako, sem se tolažil. Ta "greh" je padel na moja ramena, ko je aprila umrl. Greh sem napisal zato, ker tisto tam ni bilo ničemur podobno. Štala/e v vsej veličini ali pa nizkosti te prispodobe. Že na novo postavljene, pred 30 ali tudi 40 leti, so bile večinoma iz materialov, ki bi ga veliko ljudi peljalo na odpad. Za postaviti kakšno lopo ali ograjo ali kaj takega je Ivo uporabil vse kar se mu je našlo pri roki. Zanimala ga je le funkcionalnost in čim cenejša izdelava. Z Brecljem bi se odlično razumela. Po letih neuporabljanosti in nevzdrževanja pa je dobivalo groteskno podobo. Vsakemu, ki je šel mimo tega je bilo jasno, da so tam doma podgane, mrčes, umazanija, zatohlost, razpadanje, kosovni odpad, kaos na kubik ... Če mu je kdo od prijateljev kdaj kaj omenil, verjamem, da se je znal izmazati s svojim humorjem ... jaz bi bil le tiho ...

V glavnem ... tistih osem ali deset metrov gnilih in malo manj gnilih desk, iverk, preperelih in zdravih akacijevih kolov, polomljenih in celih ternitnih plošč, razsekanih in kot pločevina uporabljenih pralnih strojev, peči, likalnih desk, sodov za nafto, razbitih sodov od vina, kablov od elektrike, plastičnih streh, polomljenih plastičnih in lesenih zabojev, stranica železnega kontejnerja, nešteto vrst mrež, kosov tapisona, linoleja, keramičnih ploščic, prometnih znakov, delov avtomobilov, kilogrami žebljev, metri vseh vrst žic ... itd itd itd ... mi je (in ni še konec), kazilo spomin nanj ... Me dobesedno morilo ..

Prejšnji ponedeljek sem se odločil. Ne vem kaj se mi je premaknilo. Mami sem rekel, da bom porušil kokošnjak in zajčnike. Vmes sem se vprašal kam z vsem materialom, tudi še dobrim in če že delam ... Dokler sem se po prvem ruku ustavil, da pokadim en cigaret je bilo že toliko narejenega, da poti nazaj ni bilo več. Tako sem se odločil, da postavim novo drvarnico s skladiščem. Štiri metre dolgo, štiri široko, 2,2 m visoko v najnižjem in 3,6 m visoko v najvišjem delu. Delal sem od jutra do večera, vmes eno uro počitka.

V enem trenutku sem začutil, da mi je nekaj skočilo na rame in na tla. Bila je podgana. Slabotna, bolana je bila, če ne bi zbežala. Zmečkal sem ji glavo in jo rešil muk. Prostor kjer tudi podgane zbolevajo ...

Ani mi je pomagal tri ure in Dragan tudi tri ure. Včeraj sva malo pospravila in ločila material na več kupov, odvisno od namembnosti. Ugotovil sem da se moram malo ustaviti. Spraševal sem se kdaj mi bodo odpovedale noge. Nazadnje so se izkazale roke za najbolj obremenjeni del telesa. Edini denar, ki sem ga porabil je 20 € za vijake in to je vse. Vse ostalo je bilo doma.

Zemljišče kjer stoji in je stal ta barakarski kompleks ni ne moja last (moja last itak ni več ničesar, ker sem se odpovedal kakšnikolim nepremičninam) ne last naše družine. Je last državljanov Republike Slovenije, se pravi kao naša last. Mama plačuje najemnino za to parcelo kjer je tudi vrt. Jaz pa se samo trudim, da ima tudi ta del neko uporabno vrednost in lahko služi ljudem. V mislih sem bil ves čas z vami, vsakodnevno sem spremljal kaj dogaja v društvi in širše. Volitve so mimo. Me prav zanima ali bo kaj drugače. Jaz pravim, da ne. Je pa bolj higienično tako. Glasoval sem za stranko katere soustanovitelj sem. Zakaj pa smo jo sploh ustanovili. Da lahko imam/o izbiro in čisto vest. Primorcev pa se ni dalo kupiti z "nepolitiziranim" konceptom proslave. Živeli partizani.

Še nekaj časa, kakšen teden pa se vam znova pridružim. Sicer pa delo je delo. Včasih ni izbire. Delo je treba narediti. Ne razlikujem več med delom za nas in delom zase. Vse je za nas, vse je zame ... V soboto imamo trgatev črnega grozdja. Vabljeni na urco ali dve dela in druženje, kaj pojest in popit, jasno ...

Aha, če vas zanima, pozabil sem tudi, da temeljna človekova pravica do spreminjanja stanja zavesti ni še zapisana v ustavi, pozabil sem, da zagovarjamo zmernost takega ne-početja, zmerno pomeni, da nujno vsaj kdaj in pod kontrolo volje. Jaz pa v drugo skrajnost, nobenega spreminjanja stanja zavesti. Borcem za pravico do drugačnega stanja zavesti se iskreno opravičujem. Se bom poboljšal ...

Ivset Pertle