sreda, 15.3.2023 07:39

Kajuh

Tomaž Kosmač - Kosmo pisatelj, prostovoljec DPZN, poroča s proslave v Cankrjevem domu.

Leto 2023 je razglašeno za Kajuhovo leto. Moralo bi biti že lansko, vendar prejšnja vlada praznovanju stoletnice rojstva Karla Destovnika ni bila naklonjena. Označevala ga je za ideološkega pesnika in večkrat sem se vprašal: Bi tako tretirala tudi Franceta Balantiča? Po duši sta bila oba lirika in oba sta padla pri enaindvajsetih. Karel Destovnik - Kajuh na pohodu XIV. divizije v spopadu z Nemci in njihovimi pomagači, Balantič na strani domobrancev. Po slednjem je poimenovana knjižnica v Kamniku, po Kajuhu marsikaj in 21. februarja, na predvečer 79. obletnice njegove smrti, je v Cankarjevem domu potekala državna proslava.

Za slavnostno akademijo, z naslovom Samo en cvet, je Levica lokalnim odborom namenila po dve vstopnici. Članica omenjene stranke je tudi Marjeta in ker pretiranega zanimanja v primorski podružnici ni bilo, sem se ji lahko prištulil. V slovenski hram kulture sva prišla prezgodaj, postopala po hodnikih in se v avli pred Linhartovo dvorano približala trem Šoštanjčankam. Na mizi so imela raznorazne spominke, povezane z njihovim rojakom. V roke sva vzela knjižico pesmi in se pozanimala:
»Koliko?«
»Nič. Nam je važno, da se Kajuha bere.«
Lepo presenečena sva si postregla, potem pa se zazrla v plakate na stenah. Vsak je predstavljal eno od šestih knjig o njem. Te so bile plačljive in ljudje, ki jih sicer videvamo po televiziji, so se jim na široko izogibali.
»Naši državi gre očitno zelo slabo, »sem se posmehnil. »Eminenca si niti knjig ne more privoščiti.«
Marjeta se je namuznila in vstopili smo v dvorano s 562 sedeži. Vsi so bili zapolnjeni. Na dveh izmed njih sta sedela tudi zadnja še živeča udeleženca pohoda XIV. divizije. Borec in borka. Marijan Križman, predsednik Ustanove Franceta Rozmana – Staneta, je omenil samo prvega, druga govornica, kulturna ministrica Asta Vrečko, je napako popravila.
Proslava, odstopajoča od običajnih vzorcev, je navdušila, še bolj pa me je fasciniralo dejstvo, da je Kajuh že pri petnajstih, ko so meni po glavi rojile predvsem neumnosti, napisal

Slutnja

Ni res, ne morem verjeti
vestem tem zloglasnim,
da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti.
Ne, ni res, ne morem verjeti…

Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
da bomo pobijali vse, razrušili vse,
mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
in da bomo jutri divjali s peno
krvavo na ustih.
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
O, ne… o, ne…
Kako sram me je…

Prireditev se je zaključila s pesmijo XIV. divizije. Besedilo zanjo je napisal Kajuh (13. 12. 1922 – 22. 2. 1944) in čeprav sem iskreno aplavdiral, so se vame od nekod prikradli enciklopedični podatki o usodah pripadnikov kulturniške skupine, ki jo je vodil:
Janez Weiss – Belač (31. 1. 1915 – 21. 2. 1944), ilustrator, na pohodu XIV. divizije padel na Graški gori pri Slovenj Gradcu
Janez Lavrič, harmonikar, padel v borbi z Nemci na pohodu XIV. divizije
Sveto Marolt – Špik (16. 10. 1919), skladatelj, uglasbil pesem XIV. divizije, padel v borbi z Nemci 7. maja 1944
Jože Petek (31. 8. 1912), fotoreporter, padel v borbi z Nemci 3. januarja 1945
Jože Lampret (19. 1. 1903 – 23. 5. 1969), duhovnik, samomor s plinom
Ladislav Kiauta – urednik glasila XIV. divizije (20. 6. 1914 – 1990), zapornik na Golem otoku
Marta Paulin – Brina, (5. 8. 1911 – 30. 12. 2002), plesalka, na pohodu XIV. divizije utrpi hude ozebline, zaradi česar ji amputirajo prste na nogah
Vera Hreščak (1917 – 2004), igralka, po vojni gledališče opusti, poročena z Alešem Beblerjem
Pri odhodu iz dvorane sem še zadnjič pogledal k poslednjima udeležencema znamenitega pohoda. Njune odzive sem spremljal skozi vso predstavo. Na začetku sta ploskala omledno, na koncu srčno, toda vseeno se mi je neprestano zdelo, da skoznju pronicajo Kajuhovi verzi

Večer je. V breze veter se zaganja,
tovariši so že odšli naprej,
sama sva sredi teh samotnih vej…