sreda, 28.7.2021 11:01

Slovenski dnevi knjige

Julijski prispevek prostovoljca pisatelja Tomaža Kosmača. Fotografije naknadno objavljene tudi na njegov junijski prispevek Dan državnosti objavljen na Dodotu 8.7.21

Društvo slovenskih pisateljev je v sklopu prireditev ob Slovenskih dnevih knjige članice in člane povabilo k branju svojih del. Javno že dolgo nisem gostolel, zato sem se prijavil. Vsak nastopajoči naj bi imel na voljo deset minut. Pripravil sem kratko štorijo, nato pa bil dan pred dogodkom obveščen, da je čas branja skrčen za polovico. Nisem negodoval. Dvostransko zgodbo sem preprosto zamenjal z enostransko in se ob zapovedani uri z Marjeto narisal na prizorišču. Gostinski vrt stanovske organizacije je bil dobro zaseden, vendar je prisotne bolj kot pisana beseda zanimala pijača. Logično, kajti mnogi niti vedeli niso, da v ozadju nekaj poteka. Oder je bil prefinjeno skrit za vogalom pivske cone in Marjeta je bleknila:
»Zakaj se dogodek ne odvija na osrednjem podiju, koder bi bili vsem na očeh? Sedaj ste sami sebi namen.«
»Lokanda Društvu pisateljev prinaša preveč zaslužka,« sem ji pojasnil, »da bi si goste upali nadlegovati z literaturo. Rabi nas le za subvencije, ki jih spričo izvedb prireditev prejme s strani kulturnega ministrstva.«

V plejadi nastopajočih sem bil drugi na vrsti. Prvi je krepko prekoračil odrejenih pet minut, jaz sem se roka striktno držal. Že tako skromno odmerjenega termina nisem hotel odjedati ostalim, a izkazalo se je, da sem bil edini fer. Vsak naslednji je dolgovezil dlje od predhodnika. Še najbolj neka debeluha in Marjeti sem navrgel:
»Verjetno je obilna zaradi bolezni in ji črke predstavljajo eno redkih veselj v življenju. Na nek način se mi smili.«
»Vseeno bi morala upoštevati tiste, ki pridejo za njo,« je stisnila.
Bajsini umotvori v stilu: Kalejdoskop zelene čaše plaši plahutajočo ptico skozi vesoljne kapljice usode, kjer avtorji z nakladanjem prikrivajo neznanje, publika pa prazni slami aplavdira, ji kot omikani poznavalki poezije najbrž niso sedli.
Odmora zaradi nespoštovanja bralnega časa ni bilo in takoj za nami je prišla na vrsto sekcija Mira, kateri je Marjeta želela prisluhniti. Obsedel sem na stolu, toda ženski odbor slovenskega centra PEN je bil še manj uvideven od nas. Sleherna amazonka je pleteničila do onemoglosti in voditeljica jih je morala prekinjati ter poditi z odra. Za popoln užitek je pred mikrofon spet prisopihala tista tolsta matrona. Nič več se mi ni smilila. Imel se jo poln kurac.
Končno se je vse skupaj zaključilo in ker sem vsled modrih besed iz plastenke posrkal zadnje kapljice bevande, sem zavil k banketni mizi. Narezkom sem se izognil, ponujenih kozarcev nisem spregledal.
»Na natečaju Sodobnosti,« je k meni pristopil eden naših nekdanjih kulturnih ministrov, »si pisal o gostovanju z Markom Brecljem v Makedoniji. Želel sem te uvrstiti med nominirance za nagrado ali vsaj objavo v reviji, vendar so me preglasovali.«
»Sodobnost me itak ne šljivi. Tja sem poslal samo za foro. Ničemur se nisem nadejal,« sem presenečen, da me je taka eminenca sploh ogovorila, sprejel alibi.
Že dolgo vem, da za nagrade nisem primeren. V nasprotju z debeluho, ki jih je menda prejela cel kup.

Za smetano na torti je sledila glasbena točka, kjer je harfistka dokazala, da znajo instrumentalisti utrujati še bolj kot književniki. Z Marjeto sva jo nekaj časa prenašala, potem pa sredi izčrpavajočega brenkanja odšla in si na ljubljanskih ulicah objeta zašepetala: Lep večer je bil.