torek, 29.7.2008 01:44
Kaj bi izpostavil?
Boris Vasev mi je pod mentorstvom Erika Valenčiča zastavil vprašanje
*Kako vidiš trenutno stanje aktivisticne scene pri nas, kaj bi izpostavil?
Potem, ko je 10. junija (glej http://www.dodogovor.org) v naši podrepniški državici bushnilo tako, da smo si zelo redki vzeli čas za javno nasprotovanje dogovarjanju gospódarjev lahko priznam, da je malodušje globlje kot sem si predstavljal, da kdajkoli bo. Morda me vara občutek, da se isti nevidni piloti Revolucije, ki so sprožili protirasistične demonstracije na parku Zvezda in pred zgradbo Državnega zbora jeseni 2006 tokrat niso hoteli zares aktivirati. Če moja slutnja nima zveze z resničnostjo potem je položaj zares takšen, da so oblastniki lahko zadovoljni. V času mature in izpitnih rokov junija 2008 je vsaj kazalo, da je tako. Vsi, ki bi v Sloveniji mogli sprožiti ljudi , da se s transparenti sprehodijo po ulicah in izrazijo svoje nestrinjanje z žaljivim ceremonialom vrhovništva EU in ZDA pod Triglavom , so imeli važnejša opravila. Sindikatov ni brigalo, stranke so mislile(in še mislijo) le na volitve, vodstveniki študentskih struktur so ocenili, da je vse v redu s srečanjem kavboja z EU politično gosposko v deželi Kranjski. Od čebelarjev, športnih zvez, Planinskega društva, Rdečega križa, Zveze potrošnikov, Olimpijskega komiteja in Umanotere itak nismo pričakovali odzivanja v tako »nepomembnem« trenutku.Prevladujoči mediji, ki jim vsak spektakel pride prav, so ostali predvsem dostojni kakor se za služabništvo sistema edinole spodobi. Slovensko katolibanstvo pa je otrplo pričakovalo in orgazmiralo v trenutku, ko je bushnilo tudi v Vatikanu. Vse, prav vse (zanemarimo izjemice!) je bilo prav in kot je treba. Tako prav, da obrača želodce tistim, ki jih še imamo.
Marko Brecelj
|