ponedeljek, 28.9.2020 01:59

Upor in rekreacija

Septembrski prispevek Tomaža Kosmača za Dodogovor. Fotografije: Marjeta Manfreda.

Januarja 2020 je s položaja premierja odstopil Marjan Šarec, s čimer je mandat prenehal celotni tedanji manjšinski vladi. Vajeti je prevzel Janez Janša, večni predsednik SDS-a, ki je pandemijo koronavirusa, v vlogi novoizvoljenega oblastnika, izkoristil za uveljavljanje svojih prepričanj: Domobranci in belogardisti, čeravno zapriseženi okupatorju, so se v drugi svetovni vojni borili za osvoboditev slovenskega naroda. Bili so le žrtev komunizma. Mediji niso neodvisni. Ostajajo v rokah rdečkarjev. Na čelu z javno televizijo, ki neobjektivno poroča o vsem. Levičarski tajkuni so izropali državo. Nevladne organizacije so legla barabinov, kulturniki paraziti, socialni podpiranci lenuhi... Deželi na sončni strani Alp, še 75 let po koncu svetovne morije razdeljeni na bele in rdeče, ni bilo težko, pod okriljem Covida-19, vsiliti duhamornih ukrepov in pomislil sem, da sem k mučnemu stanju pripomogel tudi jaz.

V času zloglasne afere JBTZ sem namreč v letih 1988 in 1989 redno štopal v Ljubljano (keša za avtobus nisem premogel) in izkazoval podporo četverici. Janša je danes napol diktator, Borštner pozabljen, Tasić je umrl, Zavrl priložnostno popljuvan. Bavčar, vodja Odbora za varstvo človekovih pravic, za katerega bi takrat dal roko v ogenj, da je bolj etičen od samega Jezusa, ždi v zaporu zaradi izčrpavanja podjetij. Razen ob vikendih, ko se posveča ribolovu in košarki.

Kogar je kača pičila, se še zvite vrvi boji, pravi pregovor in polagoma sem uvidel, da besede nekega papeža, ki je pred izvolitvijo zagovarjal reforme, po ustoličenju pa gladko pozabil nanje, s pojasnilom: Z vrha se svet drugače vidi!, še kako držijo. Skratka, osel gre samo enkrat na led in na facebooku sem se prvemu protivladnemu protestu posmehnil, z retoričnim vprašanjem: Če bi folk kolesaril okoli moje bajte, res mislite, da bi se odrekel pijači in postal abstinent? Padli so všečki in nasmeški, le upornim kolesarjem se je zavihal nos. Ob naslednjih protestih sem, povzemajoč javne ankete, rezimiral: Podpora SDS-u raste. Kolesarjenje, kakor kaže, nima učinka. Za nasprotovanje oblasti bo torej treba napeti mišice in pred parlamentom delati sklece. Ziher bo bolj zaleglo…
Zavedal sem se, da odpor do vladnega ravnanja temelji predvsem na politični orientaciji. Če bi predsedovala leva garnitura, bi proti spotakljivim potezam užigali desni. Potem mi je Marjeta rekla:
»Čisto te razumem, ampak vsakršni represiji se je treba upirati!«
In sem z njo šel na proteste. Ne toliko zaradi upanja, da se bo karkoli obrnilo na bolje, kot zaradi spoznanja, da mi malo rekreacije ne bo škodilo…