sreda, 29.8.2007 03:20
Ni Baudelaire
Cvet zla raste iz »rodovitne« prsti neoliberalnega kapitalizma
Kaj storiti v primeru, ko govno nosorogove velikosti leži na prehodu za pešce in ovira promet? Nič takega! Poklicat je treba policijo, komunalo in novinarje, veličastni prizor pa čimprej fotografirat.
Kaj pa je mogoče storiti, če odlično plačevani kolumnist levoidnega dnevnika o bodoči kandidatki za predcednico Republike Slovenije v svojem stotisočkrat natisnjenem naložku izrazi svoj dvom o njeni opravilni sposobnosti? To vprašanje zastavljamo najprej uredništvu časopisa, ki je mnenje laika o strokovnem vprašanju opravilne sposobnosti objavilo.
Podpornice in podporniki Elenine kandidature smo prizadeti in oškodovani. V enem samem spisljaju se je avtorju, ki ga ne bomo označili kot smet zgodovine posrečilo še: prostaško v nič dajati sopodpornico Svetlano Makarovič (»da se je Svetlani Makarovič dokončno zmešalo«), razglašati svoje napačno razumevanje namena kandidature Elene Pečarič, omalovažujoče podtikati (»nihče ni imun na sirenski klic estrade«), žaliti kar počez (»pri teh lumepenkandidatih«), še podtikati (»ker za to gre...., da so malo v medijih«), podtikaje z viška svetovati »Naj si najde druge načine za svojo neodtujljivo in zasluženo samorealizacijo in samodokazovanje«, enake možnosti za vse pa označuje (razlaga) kot do konca prignano ideologijo, ki medčloveške razlike (tudi tiste, ki niso ne socialne ne krivične) ukinja z mnenjskim dekretom. Aplavz! Puhlo besedno akrobatiko mojster seveda primerno zaključi: »Kdorkoli je lahko karkoli in počne karkoli.«
Onesnaževalec javne zavesti se očitno ne zaveda, da je s svojim rezimejem odlično označil ravno svoje početje. Sedi, pet.
Njegova priljubljena nadutost vidi problem v tem, da Elena hoče uveljaviti svojo pravico. Jaz vidim problem v tem, da more Marko Crnkovič nemoteno (nekaznovano) za soliden honorar javno žaliti, podtikati, napačno razumeti, laično soditi in predvsem zastrupljati že itak bolno vzdušje, ki ga usmerjajo prevladujoči mediji. Marko Crnkovič je nestrpnež, ki so ga polna usta demokracije. Tisti, ki ga plačujejo jezdijo (služijo) na njegovem razglašanju mehkega fašizma.
Marko Brecelj
|