ponedeljek, 31.1.2005 08:48

JEBO VLADU

Po mladinskem koncertu s katerim smo 29. januarja 2005 članice in člani Društva prijateljev zmernega napredka spet proslavili štirinajsto obletnico naše »okupacije« prostorov na Gregorčičevi 4, bi rad nekoliko razmišljal o(b) nevzdržnem položaju tistih preostalih (nevladnikov), ki vemo, da je tradicija drotarske, hrupne kritičnosti Kultura v najglobljem pomenu te, tolikokrat žvečene in zlorabljane besede.

Dvestosedemdeset pretežno zelo mladih ljudi je plačalo v povprečju 1300 SIT članarine zaradi najpomembnejšega petindvajsetletnega hiphoparja Zahodnega Balkana, zaradi Bosanca Muslimana Edina Osmića, proslulega Edota Maajke. Uspelo mu je namreč z energično in gostobesedno maniro v črnskih getih porojene glasbene zvrsti ujeti surovino Tega Tu, pravzaprav Tistega Tam. Njegove pesmi brez patetične črnogledosti razgaljajo panoramo modnega družbenega kroja Razkroja. Tudi Absurd in Nesreča imata v krajih, ki so doživeli krvavi razčefajzl jugoslovanskega Bratstva in Enotnosti širšo in globljo paleto. Očem nevidne rane pubertetnika so postale rodovitne brazgotine iz katerih raste pekoče porogljivo cvetje okretne pripovedi, okleščene melodičnosti in sinkopiranih ritmov.

V mariborskem (bogatem, mainstreamovskem in Hedonu zapriseženem) ŠTUKu je Edo s »svojimi« močnimi instrumentalisti in pevci pritegnil (baje) komaj petdeset oseb. To je dokaz dvojega. Najprej neizpodbitnosti, da si Marburg an den Drau kot kulturno prizorišče ohranja »ugled« utrdbe spodnjeavstrijske zaplotnosti. Potem pa še zakonitosti, da celosten pomen nekega dogajališča vedno zavrača tujek. Edino oslabljena in zanemarjana Pekarna je v Mariboru še mesto za puntarje; tudi za tiste, ki svoje uporništvo tajijo.
Prizorišča, ki se valjajo v kešu, prodorne kritike svojega časa sicer lahko plačajo, redko pa jih morejo postaviti pred dojemljivo občinstvo, pred ljudi, ki ljubijo njihovo delo. Mene seveda ne zanimajo komercijalne arene čeprav se jim rad pustim plačati. Zanima me skozi pričujoči medijski embrio pahniti vsaj redkim do zavesti seznam nekaterih ključnih nemoči, ki jih ta, z Dobrimi nameni okranclana SLO družbena stvarnost razkazuje.

1.) Kritičnost družbene danosti je tudi formalno izbrisana kot eno od temeljnih meril za oceno vrednosti umetniškega dela.Namesto njega se v razpisnih merilih Ministrstva za kulturo šopiri na primer kriterij odmevnosti v prevladujočih medijih. Ker so ti v rokah svojih lastnikov (imetnikov Kapitala) morajo seveda lišpati kruto (»odbijajočo-neprivlačno«) podobo resničnosti in zato izkaze umetnikovega nezadovoljstva odrivajo na rob zavesti javnosti oziroma jih uporabljajo kot začimbo, (kvečjemu) kot prekleto skrbno doziran »dokaz« o obstoju tako imenovanih nedotakljivih svoboščin. Dejansko sta v tej družbi nedotakljiva le denar in dobiček.

2.) Pooblaščeni izterjevalec Nedotakljivega v Sloveniji je seveda SAZAS. Ta agencija ščiti predvsem svoje prikoritniške ustanovitelje (na primer pisca popevkarskih besedil gospoda Dušana Velkavrha, ki je še vedno s svojo legijo RTV kumov vgrajen v RTV SLO program). Vztrajno SAZASovo pisno opozarjanje (ustrahovanje) neprofitnih koncertnih prizorišč po celi Sloveniji je dokaz prihajajočega »reda«, ki v ilegalo ( ven iz področja v družbo vključenega) odriva vsakega prireditelja, ki ni v njegovem krvopivnem omrežju. Po tej iz EU prodirajoči doktrini mora na primer v Italiji vsak organizator vnaprej plačati nekajsto Evrov zaradi zaščite avtorskih pravic tudi tistih avtorjev, ki svojih del niso nikoli zaščitili in jih zaščititi tudi nočejo.

3.) Oblast tudi v Sloveniji vse bolj pozablja, da si z izenačevanjem pogojev v katerih dela neprofitni (nevladni) sektor z okoliščinami v katerih funkcijonirajo kovači dobička, sistematično in nepovratno uničuje podlago iz katere edino lahko raste zamisel o drugačni (pravzaprav edini) Prihodnosti. To prebrati zapisano je mogoče komu preveč teoretično in črnogledo. Jehovine priče napovedujejo Kataklizmo, jaz trdim, da je ta že tu. Boj za preživetje neprofitnih kulturnih dogajališč pa je eden njenih obrazov. Pekarna, Metelkova, Kulturni bazen v Kranju, postonjski MC, ilirskobistriški MKNŽ, črnomaljski mladinski klub, sorodna organizacijska jedra v Tolminu, Sežani, Novi Gorici, Železnikih, v Beltincih, Ljutomeru, Ormožu, Krškem, Izoli, Kopru in drugod morajo biti zaščiteni na več načinov. Nevzdržno je, da se nosilni delovni hrbti (organizatorjev na področju takozvane robne kulture) ne morejo brezplačno pokojninsko in zdravstveno zavarovati. Neodpustno malomarno občinske oblasti ravnajo s porajajočimi in seveda hitro razpadajočimi jedri organizatorske (še posebno mladinske) inicijative. Prostore za delo si morajo najbolj energični enostavno zaskvotirati (Ljubljana, Maribor, Kranj). Kdaj bo vladnikom jasno, da že desetletja (posebno pa v zadnjih petnajstih letih) tudi pri nas zastrašujoče pojema (posebno med mladimi) želja po samoudejanjanju skozi akcijo. Število tistih, ki še vztrajajo na izpostavljenih »uporiščih« je večstokrat manjše od na primer števila duševno obolelih v Sloveniji.

4.) Temeljni sonosilci na primer »drotarskega uporništva« so ob prirediteljih (z dogajališči) seveda, »drotarji« sami. Ti enostavno nimajo kje igrati. Meljoracija močvirij je skoraj »izumrla« nekatere rastlinske in živalske vrste, »meljoracija« (ustanavljanje krotkih, »delavniških« mladinskih centrov, izčrpavanje edinih samoniklih kulturnih dogajališč) prizorišč umetnikom jemlje možnost samouresničitve. Zato prej ali slej ugotovijo, da so imeli starši prav in se »zresnijo«. Mislite, da bo referentka za glasbo na Ministrstvu za kulturo gospa Sonja eks Kraljeva kdaj priporočila za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (za status svobodnega umetnika) dvaindvajsetletne fante (ali dekleta), ki so izdali odličen CD? Seveda ne, saj se ji ni zmešalo oziroma; saj ji niso zamenjali glave katera dojema pretežno klasiko in mogoče mehki jazz, klasično zborovsko petje in etno, ljubi ubranost, harmonijo in nezakajene prostore, nikoli pa ne zaide v s čiki postlane luknje v katerih podoblečeni ekscentriki skozi gromozanski hrup neobvladano kričijo in se sploh ne vedejo. Na takih mestih ni ne nje ne članic in članov komisije, ki odločajo o statusu svobodnega umetnika kot glasbenika.

Članek je, kot ste že opazili seveda, predolg in me je v njem vsaj dvakrat tudi zaneslo. Dosti bolj zanimivo bi bilo poročilo o tem kaj se je v soboto zvečer v prostorih koprskega Mladinskega in kulturnega centra dejansko dogajalo. Med drugim mi je Edin Osmič podaril črno majčko z avijonom iz katerega letijo bombe-kurci pod napisom »JEBI VLADU!« Jaz sem mu zaradi suhega kašlja podaril en kozarec sušenih slezovih korenin. Je povedal, da je želodec njegova šibka točka.
Barko Mrecelj