ponedeljek, 31.1.2005 08:47

V Drumli

V petek 28. januarja sva se članica in član Dodogovorovega Uredniškega odbora z t. b. R. (tehnično brezhibno Renault) Razvalino v prvi temi, z naloženo tehniko, štirimi dekami in živili, odpeljala iz Kopra proti Mariboru.

Do Ruš je treba od južnega mariborskega predmestja skozi Pekre in Limbuš, pod obronki Pohorja na levi, vijugati proti toku reke Drave še dvanajst kilometrov. Ob 22h 30 je urin pri minus 5 delal oblačke nad tankim snegom trideset metrov stran od legendarnega kluba Ruml kukl. Poslopje pod katerim sem nazadnje igral v začetku devetdesetih, je zdaj denacionalizirano (vrnjeno multinacionalki Vatikan), okna trinadstropne stavbe so seveda ob vikendih zvečer brez luči, zadaj pa je osvetljen cerkveni stolp, pomnik dvanajstih stoletij od nasilnega pokristjanjenja tod naseljenega slovanskega življa.

Pritlični prostori majhnega kluba z negotovo prihodnostjo so bili obljudeni predvsem okrog šanka in električnega pikada; petnajst deklet in fantov, nekaj srednjeletnih moških. Živa legenda in Arijana sva res pritegnila s ponujenim programom (projekcija Mehkega terorizma in kantautorski nastop) skoraj sedem mladih (mlajših) moških. Proti koncu so po mojih pesmicah delali nesorazmerno dosti hrupa. Dovolj dobro so me ozvočili, piti pa so nama dali preverjeno solidni Janževec.
V daljšem razgovoru po uspeli (!?) prireditvi sva zvedela, da je bil Ruml kukl (ruško majhno a znamenito uporniško kulturno in mladinsko dogajališče osemdesetih in deloma še devetdesetih) na koncu (zadnjih par let) v rokah ljudi, ki jim je šlo samo za denar. Ponujali so izključno disko-pop program, pretepi so bili stalnica (»meni«) prizorišča, spoštovanja vredno kulturno tradicijo so temeljito zonegali, njihove predstavnike in ljubitelje pa dobesedno zatirali. Potrošniški mladinski oholosti in razuzdanosti z deložacijo seveda rimokatoliki niso mogli kaj prida škoditi saj jo podpira Sistem. Se je pač razselila naokoli pod okrilje privatnega sektorja. Kakršnakoli kulturna, ustvarjalna, ali (Bognedaj) kritična mladinska iniciativa pa je ostala brezdomna v veliki pettisočglavi delavski vasi z največjo tovarno dušika, zelo daleč naokoli. Ni treba biti diplomirani sociolog, da ti je popolnoma razumljivo zakaj je potem heroin zlahkoma prodiral, podurbano okolje pa je prišlo na glas kot tako iz katerega se je treba (če je to le mogoče) čimprej izseliti.
V zadnjem času so nekateri mladi s podporo tistih adolescentov, ki se z ugonabljajočo zatohlostjo niso hoteli sprijazniti, ustanovili društvo in najeli prostore. S sponzorstvi jih je podpirala Liberalno demokratska stranka do trenutka, ko se je nekdo od mladih uprl uporabi mladinske društvene mejling liste v strankarske (LDS) namene.
Ne vem kako je društvu ime, z mladim predsednikom sem se zgolj rokoval. Po elektronski pošti pa se bomo odslej dogovarjali o sodelovanju. Ne samo zaradi vina in varljivega občutka, da je smiselno upirati se koraku Zgodbe o nepreklicni zmagi Brezbrižnosti; predvsem zaradi dosežene bližnje sorodnosti razmišljanj oziroma akcij smo si obljubili ostati v stiku ter utrjevati in razvijati sodelovanje.
Ruška »Akademija vesele dekadence« ima sedež v bifeju na železniški postaji in jo je zelo težko od tam izpuliti. Mogoče nam bo to uspelo prihodnjič, morda bom moral tam nastopati. »Ajznpon« imam itak najrajši.

S popotnico prisrčnih pozdravov in, nikakor ne nazadnje, s šestdesetimi jurji na roko, ki jih je priskrbel meni neznani »stric«, sva se ob treh zjutraj začela vračati proti Istri. Snežinke so razveselile mojo sopotnico, še pred Mariborom sva zmazala dve konzervi skuš, v Celju sem postal prtljaga. Ob osmih zjutraj nisva imela volje za raztovor; koprska burja je bila ponoči tako mrzla, da si je najin sodelavec in zelo trpežni pešec Iztok, kljub udbovskemu dolgemu usnjenemu plašču, ponoči privoščil taksi.
Barko Mrecelj