nedelja, 28.1.2007 10:06

Rafova recenzija knjige o NOB-u

Članek iz glasila "Skupna pot"

"SKUPNA POT" - Glasilo stanovalcev in zaposlenih v domu starejših občanov Fužine. Naslovna stran

Ne pozabimo zgodovine - Prebrali smo za vas:
MOJA RESNICA - FRANCE PEROVŠEK

Knjiga Moja resnica, avtorja Franceta Perovška, je kronski dokaz spominskih utrinkov iz njegovega življenja in delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani. Že leta 1941 je avtor odšel v partizane in deloval v različnih enotah slovenske partizanske vojske na Dolenjskem, Notranjskem, Kočevskem, v Polhograjskih Dolomitih, na Primorskem, v Beneški Sloveniji, na Gorenjskem in v slovenski Istri, kjer je bil v vodstvenih organih OF in KPS.

Knjiga govori o neizpodbitnih dejstvih nastajanja družbene in politične ureditve v okviru cone B slovenskega Primorja in kasnejši priključitvi Primorske k Sloveniji oz. Jugoslaviji. Potem opisuje pestro in zanimivo povojno družbenopolitično dogajanje skozi njegov kritičen pogled tudi na napake, ki ne bi bile potrebne.

V prvem delu knjige avtor tematsko torej opiše nastanek in obstoj ter delovanje poverjeništva PPNOO za cono B Slovenskega Primorja skozi gospodarstvo, kulturo in prosveto, šolstvo, zdravstvo, graditvijo oblasti, javno varnost, pravosodje ter odnose z vojno upravo jugoslovanske armade. Kasneje se spusti v natančen kronološki opis cone B in politike, kjer opiše politično delo in tednik Primorska borba, razhajanja med KP Julijske krajine in KPI in posledično kasneje tudi stanje v piranski partijski organizaciji. Zadrži se pri vlogi delovanja okrožnih političnih vodstvov v coni B, delovanja katoliške cerkve v coni B ter opis splošne stavke v Trstu julija 1946 in drugega dogajanja v coni B. Nadalje knjiga govori o prenehanju delovanja PPNOO in okrožnih političnih vodstvov ter v četrtem poglavju o priključitvi Primorske k Sloveniji in dela komisije za prevzem ozemlja, pridobljenega po mirovni pogodbi.

Knjiga govori v drugem delu tudi o delovanju Franceta Perovška v okviru CK KPS/ZKS ter SZDL, njegovi aktivnosti za vzpon in razvoj slovenskega radia in televizije, filma in filmske distribucije, založniške dejavnosti, dela v Svetu univerze, ustanovitvi in začetku delovanja Visoke šole za politične vede v Ljubljani (predhodnice današnje FDV). Posebej se je tudi zaustavil pri opisu srečanja z resnico o dachauskih procesih, zrelim razmišljanjem o narodni spravi ter kasnejšemu upokojenskem spremljanju političnega življenja v Jugoslaviji in Sloveniji.

Njegovo pričevanje je dokaz, da kljub nekaterim težnjam desno usmerjenih političnih sil po prevrednotenju naše polpretekle zgodovine, Slovenije v današnjih mejah brez ljudi kot je France Perovšek in njegovih sodelavcev, ne bi bilo! To je hkrati tudi temelj za našo osamosvojitev leta 1991, če si to nekateri hočejo ali nočejo priznati.

Avtor je imel in ima tudi še danes izjemno sposobnost ter posluh za sočloveka in mu izžareva veliko zaupanje in spoštovanje, čeprav je bilo njegovo delovanje dostikrat na robu prepada, kar pa je z argumentiranjem in trezno presojo vselej upravičil. Franceta Perovška krasita osebna skromnost in ponos na prispevek njegove generacije v medvojnem in povojnem obdobju, ki pa bi jim žal nekateri novodobni razlagalci zgodovine želijo neupravičeno pridati negativen pomen. Avtor je velik svobodoljub in rodoljub, ki upravičeno sodi, da bi bil razvoj Slovenije v zadnjih 65 – ih letih mnogo uspešnješi, če bi dosledneje uveljavljali temeljne vrednote NOB ter izvirna načela delovanja OF.

V knjigi je navedenih mnogo njegovih sodelavcev, ne manjka pa tudi humornega opisa nekaterih, sicer s takratnega vidika zelo resnih situacij. Kako je Maček reagiral na izginotje tramvaja je prav smešno, saj se do tedaj kaj tako »norega še ni zgodilo«. Najbolj pa mi je v spominu ostal ultimat Tita zavezniškim silam, ki so pet minut pred polnočjo pobrali šila in kopita tako, da niso imeli časa za sabo niti pospraviti stvari. Vsi poveljniki jugoslovanske vojske so imeli ukaz, da 16. septembra 1947 ob 00. uri s svojimi enotami prestopijo demarkacijsko črto in operativno, kar najhitreje zasedejo novo mejo, ki je bila določena z mirovno pogodbo 10.2.1947.

Kot človek, ki sem imel dosti dvomov v medvojno in povojno dogajanje, lahko rečem, da mi je knjiga nalila čistega vina in da sem danes prav zaradi knjige Moja resnica ponosen na partizansko vlogo svojega očeta. Dejstvo je, da brez vseslovenskega narodnoosvobodilnega boja, ki je bil zaradi fašističnega škornja na Primorskem najbolj intenziven, bi se II. svetovana vojna za Slovence ne končala na današnjih državnih mejah. Resnica je, da so partizani v II. svetovni vojni omogočili razcvet in razvoj slovenskega naroda na vseh področjih. Z ničimer ni moč zanikati, da sta bila osnovna cilja NOB osvoboditev celotne Slovenije in samostojna pot v svobodno življenje. Brez prizadevanj te generacije prav gotovo ne bi doživeli slovenske pomladi leta 1991, katere prvi pomladni dan je vzniknil v daljnem letu 1941.

Bežen pregled medvojnega tiska nazorno kaže, kakšna je bila belogardistična oz. domobranska propaganda, ki je izhajala pod italijanskim in nemškim okupacijskem škornjen. Zato je neobjektivno, da se želi danes NOB prikazati kot prakso revolucije. Protifašistično usmerjeni mladi ljudje so svojo politično opredelitev gradili na domoljubnih in ne na marksistično-leninističnih temeljih. To tudi dokazuje, da večina vodilnih kadrov v partizanskih enotah še leta 1943 sploh ni vedela za Tita, ne za kakršnokoli vlogo CK KPJ. Šele po letu 1948 se je v Sloveniji uradno začelo govoriti o revoluciji, ko je Stalin v bistvu napadel NOB ter značaj partizanskega boja in z možnostjo, da naš povojni razvoj ne bi potekal po boljševiškem klišeju. Vzrokov za odklanjanje sodelovanja z OF ni bilo možno motivirati z odporom proti boljševizmu, saj bi lahko odpor proti OF s strani tistih
sil, ki so zasnovale belo gardo oz. domobranstvo in črno roko, organizirale svojo
osvobodilno gibanje in vojsko ter se tako odkrito spopadle z okupatorji. Dokaz za
to sta nedvomno Italija in Francija. Če bi se torej na slovenskih tleh že med vojno,
predvsem pa takoj po njej, spopadle različno idejno politično usmerjene odporniške
oborožene formacije, ki bi se neizprosno borile proti okupatorju, bi lahko razmišljali, da je šlo za državljansko vojno. Zato je govorjenje o državljanski vojni v Sloveniji politični cinizem, saj želijo avtorji te trditve dejansko izenačiti NOB z državljansko vojno, kakršna je bila v Rusiji po oktobrski revoluciji.

Glavnina partizanske generacije ni vedela nič, kako in v kakšnem obsegu je CK KPS med vojno komuniciral z CK KPJ. Vsi so se namreč sklicevali na stališča in povelja IO OF in glavnega štaba slovenske partizanske vojske, ki sta gradila in uveljavljala vojno-politično strategijo izključno na temeljih dejanskih razmer v medvojni Sloveniji. Tudi za partijsko članstvo je obstajala samo slovenska partija, ki je bila za svoj prispevek k NOB odgovorna izključno Slovencem. Tudi dolomitska izjava ni nastala zaradi boljševizma, temveč zaradi razmer po veliki italijanski ofenzivi leta 1942 ter zaradi dogmatičnih pritiskov iz Juga, ki je slovenski KP očital, da se bo utopila v OF. Vsak povprečen zgodovinar bi moral poznati vlogo Arse Jovanovića, ki je prišel neuspešno pokoriti slovensko partizansko vojsko. Politične razmere v partizanski vojski in na terenu so bile takšne, da dolomitske izjave niso opravičevale.

Avtor opozarja, da je bila za njih OF vse, vloga KPS pa je bila v okoljih, kjer je deloval avtor, v preokupaciji za utrditev OF in uveljavljanja vojne učinkovitosti partizanskih enot. V partijo in SKOJ praviloma niso prihajali karieristi, temveč tisti, ki so dejansko nadpovprečno osebno tvegali.

Verjetno bi se stvari po vojni odvile drugače, če bi se revitalizirala pluralnost OF iz časa pred dolomitsko izjavo. Tako bi bilo omogočeno, da bi nestrankarski značaj OF odprl pot konkurenci ustvarjalnih projektov in kadrov na temelju objektivnih nacionalnih interesov. Tako tudi najverjetneje ne bi bilo ekstremne in sektaške nacionalizacije ter tragične kolektivizacije ter elementov vladanja policije nad vsem, tudi nad partijo. Očitano zločinsko postopanje ni bilo v ničemer vgrajeno v temeljne cilje NOB. Kvečjemu je bilo na ravni ekscesov in pogromov, ki so jih povzročili posamezni dogmatiki, sektaši, mentalno neuravnovešeni ljudje ali pa določeni ozki dejavnostni sektorji, ki NOB v celoti niso dajali osnovnega značaja.

Zato ne bi vsa ta leta ostala dogajanja zavita v temo in imela značaj tabu teme, s čemer glavnina partizanske generacije ni imela nič in zato tudi ne more za to odgovarjati, saj je dobila nad njimi pregled šele dolgo po vojni. Pravzaprav takrat kot ostala javnost. Če bi o usodi vrnjenih domobrancih odločala najširša partizanska javnost, bi bila ta njihova usoda drugačna. Avtor navaja, da je o poboju Kočevskem Rogu izvedel precej časa po končani vojni iz ust Edvarda Kocbeka, za resnico o dachauskih procesih leta 1968, za Teharje pa šele leta 1989.

Vse, kar avtor navaja v knjigi, se nanaša na NOB kot zaokroženo celoto in je zato ni mogoče umazati s povojnimi političnimi, gospodarskimi in pravnimi deviacijami, ki jim je botroval politični monizem. Povojni razvoj je poglavje zase, ki ima kljub današnjemu negativnemu prikazovanju veliko svetlih in nepogrešljivih dejanj, brez katerih bi se Slovenija ekonomsko, kulturno in politično že zdavnaj sesula.

Kakorkoli gledam nazaj ob današnjem globalizmu in razgrajevanju socialne in pravne države menim, da je prav, da zgodovine v luči NOB, ki je omogočil narodovo preživetje, ne tajimo ali pozabimo, kar je še posebej pomembno za mlado generacijo ljudi, ki so rojeni po letu 1991. Prav je, da se upošteva in osvetli tudi vloga katoliške cerkve na slovenskem, ki je imela predvsem na Primorskem velike zasluge za ohranitev slovenske kulture in naroda. Knjigo bi priporočal v branje našim otrokom in vnukom, saj marsikdo v današnjem globalnem svetu ne pozna več korenin preživetja slovenskega naroda, prav s pomočjo generacije, ki ji pripada France Perovšek. Ta generacija pa je žal v svoji jeseni življenja vse prevečkrat žrtev aktualnih vladajočih političnih sil, ki so največkrat prežete z revašizmom in slo po maščevanju. V vsem zahodnem svetu so protifašistično delujoče sile zelo spoštovane in ne vidim razloga, zakaj bi bilo pri nas drugače.

Rafael Zupančič Raf