ponedeljek, 30.10.2006 10:28

Dej no dej, Radej

Simon Delakorda je sestavil seznam Radejevih kršitev

Pozdravljeni,
V spodnjem sporočilu odgovarjam na pisanje Bojana Radeja, ki se nanaša na prvi uspešno izpeljan primer e-demokracije v Sloveniji. V sporočilu opozarjam na katere napačne domneve, intepretacije in nekorektnosti, ki izhajajo iz Radejevega slabega poznavanja, informiranja in omejenega razumevanja e-demokracije:

1. Radej ne pozna razlike oz. ne loči med spletnim portalom www.e-participacija.si in spletnim dnevnikom e-demokracija.
2. Radej namerno spregleduje dejstvo, da je prvi uspešen primer e-demokracije v Sloveniji izpeljala Informacijska pisarna Evropskega parlamenta za Slovenijo v sodelovanju s Centrom za e-demokracijo na Inštututu za ekologijo, poslancem v Evropskem parlamentu dr. Mihaelom Brejcem ter naključno študentsko populacijo Univerze v Lubljani. Poleg tega je spletni Forum prihodnosti, na katerem je potekala razprava o prihodnjem Evropskem socialnem modelu, nastal tudi v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani. Radej tako neupravičeno podtika prisvajanje zaslug za prvi uspešno izpeljan primer e-demokracije Andreju Lukšiču in Simonu Delakordi.
3. Radej brez razloga izraža podcenjujoč in manjvreden odnos do 111 slovenskih študentk in študentov, ki so s 100 prispevki sodelovali v spletni razpravi na temo prihodnjega Evropskega socialnega modela.
4. Radej brez razloga izraža podcenjujoč in manjvreden odnos do Andreja Lukšiča kot profesorja na Univerzi v Ljubljani, ki je nosilec predmeta Elektronska demokracija, pri čemer spregleduje dejstvo, da je razprava potekala med študentsko populacijo in evropskim poslancem.
5. Radej na žaljiv in podcenjevalen način vrednoti enomesečno delo skupine profesionalcev in strokovnjakov zgoraj omenjenih institucij, ki je rezultiralo v prvem uspešnem primeru e-demokracije v Sloveniji in tako uvrstilo Slovenijo med redke države EU, ki uporabljajo orodja e-demokracije za vključevanje državljanov v odločevalski proces Evropskega parlamenta.
6. Radej ni prebral končnega poročila razprave, v katerem je zapisano, da so se izhodiščna vprašanja razprave na realne življenjske situacije kot so odpuščanje delavcev, uvedba šolnin, plačevanja prispevkov za vrtec, pokojninska reforma, ukinitev nadomestila za brezposelne itd.

Poleg tega Radej:

7. Ni na tekočem oz. ne pozna sprememb, ki so se v organizaciji OECD zgodile v zadnjem obdobju. Radej ne ve nič o tem, da je OECD od leta 2001 dalje objavljal analize, študije in priporočila o nadgrajevanja koncepta predstavniške demokracije z elementi participativne demokracije oz. intenzivnega vključevanja državljanov v odločevalske procese s pomočjo informacijsko komunikacijski tehnologij. V teh dokumentih so na voljo primeri dobrih praks in kriteriji uspešnega vključevanja s pomočjo e-demokracije (glej Promise and Problems of e-Democracy: challenges of online citizen engagement, OECD, 2003a; Engaging Citizens Online for Better Policy-making, OECD Policy Brief; 2003c; Citizens as Partners: information, consultation and public participation in policy-making, OECD Report, 2001). Zakaj je v okviru OECD prišlo do teh sprememb, ve vsak bruc politologije na Fakulteti za družbene vede (razen Radeja).

8. Radej si namerno zatiska oči pred razlikami med »prvimi poizkusi e-demokracije v Sloveniji« in »Prvim uspešnim primerom e-demokracije v Sloveniji«. Poiskus vzpostavitve e-foruma za strokovno razpravo o predlogu Nacionalnega energetskega programa leta 2002, pri katerem je sodeloval tudi Inštitut za ekologijo (priprava komunikacijskega protokola), ni izpolnil svojega poslanstva zato, ker je bil odločevalski proces, v katerega je bil vključen e-forum, moten s strani kadrovskih sprememb na MOP, nesoglasij z nevladnimi organizacijami in pomanjkljivega financiranja (več v Delakorda: Prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji, 2003). Kljub temu, da je e-forum za kratko obdobje bil vzpostavljen, pa v komunikacijskem pomenu ni zaživel v tolikšni meri, da bi lahko dal konkretne rezultate, niti ni izpolnil kriterija povratne informacije s strani odločevalcev (več v Delakorda: Praksa e-participacije pri sooblikovanju nacionalnih programov na področju okolja v Sloveniji - dosedanje izkušnje in študije primera. Posvet Vključujoče upravljanje. Ministrstvo za okolje in prostor. Ljubljana, 6. december 2005).

9. Ključna pomanjkljivost Radejevega razumevanja e-demokracije, je v tem, da ni sposoben razlikovati med »elektronsko javno sfero«, v kateri se kot nevladnik še drugima dvema ali tremi, na tehnološko enostaven način kot je e-pošta, svobodno povezuje in »demokratično« razpravlja o zadevah javnega mnenja (ne glede na to ali to koga briga ali ne) in "e-participacijo", ki je vezana na orodja e-demokracije. Radej se ne more sprijazniti s splošno sprejetim dejstvom, da o politološkem razumevanju e-demokracije (glej Hagen, 1996; Becker/Slaton, 2000; Trechsel, 2004) govorimo takrat, ko je informacijsko komunikacijska tehnologija vključena v informacijske (e-dostop), komunikacijske (e-forumi, e-peticije, e-posvetovanja, e-ankete) in odločevalske procese (e-volitve, e-referendumi), ki predstavljajo sestavni del sprejemanja javnih odločitev bodisi v vladi bodisi znotraj civilne družbe. Kot sem napisal v prejšnjem sporočilu, je bila spletna razprava o prihodnjem Evropskem socialnem modelu vključena v odločevalski proces Evropskega parlamenta preko evropskega poslanca dr. Mihaela Brejca kot poročevalca za Slovenijo. Naj ob tem še enkrat poudarim, da vsako sporočilo, katerega Radej pošlje preko e-pošte, še ne pomeni e-demokracije.

10. Radej, ki se rad izpostavlja kot luciden, zagnan in kritičen razpravljalec, se pri tem ne zaveda, da je poglobljenost javne razprave avtonomna stvar udeležencev v razpravi, njihovih komunikacijskih stilov ter namena, s katerim so se odločili za sodelovanje v razpravi. Če so se mnenja študentk in študentov v razpravi o prihodnjem Evropskem socialnem modelu v večji meri nanašala na izhodiščna vprašanja razprave ter so se pri tem izogibala medsebojni argumentaciji oz. iskanju ene in absolutne resnice, še ne pomeni, da razprava ni bila kredibilna, koristna in v skladu z etiko spletnega razpravljanja. O izjemni produktivnosti razprave govori že dejstvo, da so vmesna poročila obsegala skupaj več kot 10 strani mnenj, stališč in predlogov. Mogoče je to signal vsem zagovornikom in praktikom, ki stavijo zgolj na argumentativno mentalni načina razpravljanja (primer Radej), da je z njihovim način pogovarjanja neučinkovit, konflikten in neproduktiven.

S tem tudi zaključujem tole kratko razpravo z Radejem. Namreč, ne čutim se dovolj kompetentnega, niti nisem dolžan razreševati več kot očitnega kompleksa manjvrednosti, osebnih frustracij in nerazčiščenih travm Bojana Radeja (za to so primerne druge javne intitucije) ob dejstvu, da je bil v Sloveniji izpeljan prvi uspešen poizkus e-demokracije v Sloveniji. Radeju lahko zgolj pomagam reflektirati njegovo izkustveno omejeno in vsebinsko pomanjkljivo razumavanje e-demokracije. To sem poskušal storiti dvakrat z navajanjem dejstev, literature, analiz ter izkustveno utemeljenih argumentov, ki opravičujejo prvi uspešen primer e-demokracije v Sloveniji. Žal se ob pisanju Bojana Radeja ne morem znebiti občutka, da je kakršnokoli sporočilo, ki je podpisano z imenom in priimkom Simon Delakorda, avtomatično podvrženo permanentni in neutemeljni kritiki. Mogoče bodo Radeja, bolj kot moje pisanje, prepričale čestitke in pohvale ljudi, ki so prispele in še prihajajo ob novici, da je bil v Sloveniji izpeljan prvi uspešen primer e-demokracije.

Z lepimi pozdravi,

Simon Delakorda, univ. dipl. pol., raziskovalec e-demokracije
Center za e-demokracijo
Inštititut za ekologijo

V vednost:
- Dodopis (prisim za objavo)
- E-participacija.si

Povezave:
- Prvi uspešen primer elektronske demokracije v Sloveniji (sporočilo za javnost, 26. oktober 2006)
- Pisal tečnež Radej
- Strokovno pojasnilo tečnežu
- Tečnež strokovno zavrača