ponedeljek, 27.9.2004 11:28
Oblikovanje politike civilnega dialoga
Pogajalski skupini
MOTO
Maratonca v plavanju ni mogoče trenirati v kopalni kadi.
Tam se lahko nauči le čofotati.
Zato je pomembno kakšno kad (institucionalni aranžma)
si bo postavil nevladni sektor (NVO in gibanja) v sporazumu z vlado.
UVOD
Civilni dialog med nevladnim sektorjem in vlado vidimo kot izjemno pomemben problem nadaljnje demokratizacije slovenske družbe in bilo bi prav, da tudi tak status dobi v sporazumu z vlado.
Dosedanje razmišljanje o tej problematiki ni presegel ozkih strokovnih pogledov (normativno-pravnih), ki se je oprl predvsem na koncept odnosa z javnostmi. Spričo te konceptualne omejenosti ni moglo ponuditi - kljub poskusom primerjanja z ureditvami tretjega sektorja v drugih državah in na osnovi razprav, ki so bile izvedene v Sloveniji -, kaj več kot tisto, kar lahko izhaja iz takšne omejene zastavitve in na tej osnovi speljane razprave. Ta domet pa razviden iz predloga ciljev in nalog za področje civilnega dialoga kot ga je predložil CNVOS. Zato menimo, da predloženega gradiva ni mogoče razumeti kot ustrezno strokovno podlago, na osnovi katere bi lahko odločevalci sprejeli ustrezno odločitev o usmeritvi tako imenovanega civilnega dialoga oz. nadaljne demokratizacije slovenske družbe. Največja pomanjkljivost tega predloga vidimo prav v delu, ki se nanaša na ponujene možnosti dizajniranja novega institucionalnega aranžmaja. Menimo, da za usmeritev in nadaljno demokratizacijo tega sektorja je treba poseči po najsodobnejših konceptih demokracije (deliberativne, diskurzivne, asociativne) ter policy aren in ne po konceptu odnosov z javnostmi in participativne demokracije.
Iz predložene strokovne podlage za civilni dialog je razvidno, da koncept odnosov z javnostmi krepi etatizacijo civilnodružbenih organizacij z malo prostora po oblikovanju njihove avtonomije in demokratičnih mehanizmov znotraj njih in med njimi ter vlado. Če je do sedaj v Sloveniji zevala praznina med nevladnim sektorjem, civilno družbo in javno oblastjo in med njima ni bilo sodelovanje - v kolikor pa je obstajalo, je bilo omejeno le na posamezne organizacije -, se je ta koncept, ne da bi se premislil njen demokratični potencial in domet, le prolongiral kot predlog, ki se naj zapiše v sporazum z vlado. V tej strokovni podlagi je poudarek na »državnem oblikovanju asociacijskega sistema«, ki pa vsebuje kontroverzno logiko. Izhodišče je, da bi morala biti vlada in njene politike odvisna od empirične volje ljudi; naloga vlade je zato ta, da oblikuje in implementira institucije, ki bodo imele pri oblikovanju volje ljudi pomemben vpliv, kar je predlagano tudi v omenjenih strokovnih podlagah. To seveda ni empirična volja, temveč je rafiniran, premišljen in »opran« sklop preferenc, ki je premišljeno speljan skozi primerne institucionalne aranžmaje, ki se tudi predlagajo. Zato ni nobenega dvoma, da predlogi potencialno ogroža z oligarhičnimi in paternalističnimi tendencami demokratizacijo tega sektorja (nevladne organizacije in sploh civilnodružbene organizacije) in ni usmerjen k oblikovanju in utrjevanju njihove samostojnosti, avtonomije in medsebojnemu povezovanju.
Predlagani institucionalni aranžma bi moral biti zato striktno proceduralne in interesno nevtralne narave, ki bi bil zavezan principom demokratične deliberacije in asociaciacionistične demokracije.
Odpiranje policy aren in njihova demokratizacija je, po naši oceni, eno od ključnih vparašnj za razvoj celotnega sektorja. Sam sistemski vstop predstavnikov iz nevladnega sektorja v policy arene sicer lahko do neke mere spodbudno vpliva na politike, nima pa toliko politične teže in moči, če ni stališče predhodno kolektivno artikulirano skozi deliberacijo, ki poteka v civilnodružbenih komunikacijskih formah.
Poleg tega pa ima ustrezen institucionalni aranžma še več drugih pomembnih učinkov. Naj tu omenimo le tistega, ki je na nek način vedno v ozadju premišljanja o motiviranosti ljudi za delo v tem sektorju. V kontekstu civilnega dialoga je vprašanje ali začeti pri institucijah ali pri motiviranju, pomembno razvojno vprašanje. Z ustrezno koncipiranim projektom institucionalnega dizajniranja bi bilo mogoče presekati negativno razmerje med institucijami in motivacijo, ki se navadno zaplete v začaran krog in obtiči na mrtvi točki. Tem tendencam se ni izognil niti slovenski nevladni sektor, predloženi predlog pa se temu ne postavi po robu, zato ga ne moremo jemati kot dobro dolgoročno strateško usmeritev. Če hočemo začeti pri institucijah, potrebujemo motivirane ljudi, da bi bili sposobni imaginacije, dizajniranja in implementacije novih institucij. Če pa začnemo pri motivaciji, pa prav tako potrebujemo nove, bolj participativne institucije, ki motivirajo ljudi.
Demokratični proces lahko začnemo na srečo na obeh straneh istočasno, saj obstajajo ljudje, ki so motivirani, in tudi nekatere institucije, ki dopuščajo nekatere spremembe. V tem trenutku imamo v slovenskem nevladnem sektorju še oba potenciala neizkoriščena. V prid temu, da se usmerimo na spreminjanje »pravil igre« in še posebno na spreminjanje organizacijskih in institucionalnih okolij, govori tudi spoznanje, da ustrezno oblikovano oz. spremenjeno institucionalno okolja posredno spreminja politično kulturo, navade in prakse, zato pa ne potrebujemo izvajati »kulturne revolucije« in se opirati na moralno pedagogiko, s katerimi bi neposredno delovali na njihovo zavzetost. Torej institucionalni dizajn ima lahko tudi »(pre)vzgojno« moč, ki se ji ne bi smeli tako zlahka odpovedati, saj za obstoj, delovanje in razvoj tretjega sektorja potrebujemo takšno institucionalno okolje, ki bo samodejno oblikovalo motiviranega in aktivnega udeleženca-poameznika kot tudi organizacije, v katere se taki posamezniki povezujejo. To seveda pomeni, da če vztrajamo na predlaganem konceptu civilnega dialoga, pa se bo krepila politična kultura pasivnega, nemotiviranega, apatičnega državljana in potencialna trenja se bodo sprevračala v izčrpljujoče konflikte med nevladnimi organizacijami.
Koncept odnosa z javnostmi seveda tudi ne odpira mentalnih prostorov za uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije in zato ne zaznava potrebe po uporabi te tehnologije, ki bi presegala informacijsko in promocijsko raven. Od tod tudi nenaklonjenost do vodenja elektronskih demokratičnih komunikacijskih in odločevalskih procesov vseh tistih, ki razumevanje civilnega dialoga gradijo na tem konceptu.
Ker je to kompleksen problem, s katerim se ukvarjajo v zadnjih desetih letih domala v vseh liberalno demokratskih ureditvah, pri premišljanju pa so angažirani vidni politični filozofi, politični teoretiki in praktiki, v politični misli pa se ta problematika obdeluje pod pojmom »deliberativna demokracija« »diskurzivna demokracija« in »asociacijske demokracija«, bi bilo prav, da se pogajalska skupina tega kompleksnega vprašanja zaveda in mu da ustrezno strokovno in politično težo. Prvi korak je pogajalska skupina že naredila na škofjeloškem zasedanju, ko je podprla financiranje politološkega raziskovanje tretjega sektorja v okviru CRP-a, ki bo osnova za širšo strokovno razpravo na to tematiko.
PREDLOG 1
Vlada ima v rokah mehanizme za vzpostavljanje pogojev, ki so potrebni, da bo dialog med vlado in nevladnim sektorjem sistemsko vzpostavljen, da bo potekal permanentno in na področjih, ki so za civilnodružbene akterje pomembni in da bo ustrezno financiran. Nevladne organizacije, gibanja in ostala organizirana javnost pa ima na razpolago ustrezne kolektivne izkušnje, znanje, informacije itd, ki je pomemben socialni kapital pri oblikovanju in izvajanju politik, načrtov in zakonov ipd., zato je treba vztrajati na oblikovanju skupne politike med nevladnim sektorjem in vlado na za nevladni sektor pomembnih policy področjih, kar je treba zapisati tudi v sporazum kot politični dokument.
PREDLOG 2
Za civilni dialog je treba vzpostaviti komunikacijske forme, jih ustrezno notranje oblikovati, da bodo procesi v njih potekali demokratično in na pluralističnih, neizključujočih osnovah, jih povezati v mrežo in nato vpeti v odločevalski sistem javne oblasti tako, da bodo imela kolektivno sprejeta in argumentativno podprta stališča mesto v politikah, zakonih in načrtih javne oblasti. Zato mora skupna politika vsebovati vse tri ravni:
1. sistemsko raven, ki pomeni, da je treba odpreti obstoječe politične arene na posameznih področjih, kjer se oblikuje določena politika za organizirano javnost, jih ustrezno organizacijsko dopolniti in vzpostaviti sistem komunikacijskih form, kjer bo prostor za soočanje različnih vrednostnih orientacij, konceptualnih rešitev, prepričanj in stališč.
Obrazložitev: komunikacijske forme morajo biti stalne oblike delovanja javnosti, organizirane znotraj civilne družbe, inkluzivne za vse zainteresirane skupine za delo v njih, organizirane sektorsko (invalidske NVO, skupine in gibanja) in nadsektorsko (socialne NVO, skupine in gibanja) ter transsektorsko (nevladne organizacije na področju okolja in kmetijsktva ali okolja in zdravstva ali zdravstva in sociale ipd.)
2. procesno raven, ki pomeni, da je treba bodoče komunikacijske in odločevalske procese natančno protokolarno določiti; oblikovani morajo biti po načelu inkluzivnosti in spontanega dialoga, izključevati pa taktično in ciljno usmerjeno delovanje, ki favorizirajo vzpostavlajnje nad-moči.
Obrazložitev: upoštevati čas in faze procesa ter tempo, prilagojen delu organizirane javnosti, določiti obveze sklicatelja, udeležencev razprave in odločevalca, ki pri oblikovanju politik, načrtov, zakonov ipd. upošteva kolektivno artikulirane predloge (če jih ne, mora utemeljiti razloge; osnova je lahko 6. in 7. člen Arhuške konvencije).
3. vsebinsko raven, ki pomeni, da se organizirana javnost vključuje v razpravljanje in sooblikovanje politik, zakonskih in podzakonskih aktov, načrtov ipd. na tistih policy področjih, ki so zanjo ključnega pomena
Obrazližitev: Tu gre za področja kot so: socialno, izobraževalno, raziskovalno, kmetijsko, okoljsko, zdravstveno ipd. . Potem gre za podpodročja in kot primer lahko služi priloga 1. k Arhuški konvenciji, kjer so opredeljena industrijska področja, kjer javnost mora biti vključena v proces odločanja. Prav tako pa so tu mišljena medpodročja kot so npr. okolje in raziskovanje, ki je povsem deficitarno, ali okoljsko onesnaževanje, zdravstvo in kmetijstvo, ki je danes zelo aktualno zaradi zastrupljanja pitne vode s pesticidi ipd.
PREDLOG 3
Dopolnejo se naj mehanizmi sodelovanja, ki ne izhaja iz koncepta odnosov z javnostmi, temveč iz koncepta političnih aren ter deliberativne in asociacijske demokracije. To pomeni, da se načelno v sporazum vključijo alineje, ki govorijo o nalogah vlade in nevladnega sektorja, ki izhajajo iz takšnega koncepta civilnega dialoga, ki bo oprt na principe kot so avtonomija, deliberacija, povezovanje, medsebojno razumevanje ipd. Ti principi pa se lahko zagotovijo z:
- vzpostavitvijo in rekonceptualiztiranjem stebrnih civilnodružbenih organizacij (pravna, administrativno-organizacijska, finančna, raziskovaln-analitična in think-tank, informacijska, promocijska dejavnost), ki bodo omogočale krepitev samostojnosti ter avtonomije in ki bodo pripomogli k oblikovanju argumentacijskih osnov zahtevam civilnodružbenih organizacij v dialogu z javno oblastjo pri oblikovanju politik
naloga: NVO in gibanj ob finančni in normativni podpori vlade
- vzpostavitvijo civilnodružbenih komunikacijskih form po posameznih policy področjih in po potrebi tudi med njimi z uvajanjem e-demokracije kot enega od načinov dogovarjanja med akterji nevladnega sektorja
naloga: NVO in gibanja ob finančni podpori vlade in drugih financerjev
- vzpostaviti demokratični mehanizem izbiranja predstavnikov različnih civilnodružbenih mrež in zagovornikov kolektivnih stališč v organih javne oblasti
naloga: NVO in gibanj
- vzpostaviti tripartitne organe javnih oblasti oz. odpiranje policy aren na policy področjih in vzpostavljanje organov med policy področji
naloga: vlada skupaj z NVO in gibanji
Obrazložitev: Prednosti uvajanja civilnodružbenih komunikacijskih form na posameznih policy področjih in med njimi, so naslednje:
- omogoča inkluzivnost in spontan dialog med civilnodružbenimi organizacijami
- omogoča transparentnost, odprtost, demokratičnost med NVO in gibanji
- omogoča generiranje in artikuliranje različnih vrednostnih pozicij, stališč, prepričanj ipd. ter njihovo reflektiranje
- omogoča medsebojno razumevanje, razumevanje skupnih točk, razlik in potrebo po skupnem nastopu na določenem področju do odločevalcev in javne oblasti
- omogoča oblikovanje alternativnih pobud in rešitev na nekem policy področju
- skozi deliberacijo se oblikujejo skupna stališča, zahteve, pogoji NVO in gibanj ne določenem policy področju
- skupna stališča so osnova za prezentiranje le-teh v tripartitnih organih javne oblasti
- skupna stališča so osnova za nastop v javnih medijih, informiranje
- skupna stališča so osnova za promocijo teh stališč in vsebinskih elementov v javnosti
- skupna stališča so osnova za lobiranje odločevalcev
- skupna stališča so osnova za razpise projektov pri javni oblasti in tudi pri fundacijah
- javno promovirana skupna stališča predstavljajo osnovo za pridobivanje javne podpore in moči za javni pritisk, na katero mora računati odločevalec
- preprečuje se klientelizem med NVO, gibanji in predsatvniki javne oblasti
- preprečuje se koruptivna razmerja, servilnost in pasivna podrejenost
- preprečuje se odločilni pomen personalnih povezav in zvez
- preprečuje se etatizacija in uvajanje hierarhij med nevladne organizacije in gibanja
- preprečuje se transmisijsko vlogo NVO in gibanj
- preprečuje se netransparentnost delovanja NVO in gibanj in nelojalno konkurenco ter medsebojno izigravanje in taktiziranje
- vzpostavlja se avtonomna politična, javna, strokovna ipd. pozicija do organov javne oblasti
- omogoča razvoj demokratične politične kulture, komunikacijskih navad in ravnanj znotraj in med NVO in gibanji
- institucionalno jača koncept aktivnega državljana
Civilnodružbene komunikacijske forme so nujne za krepitev avtonomije sektorja kot celote, za oblikovanje skupnih pogledov, stališč in zahtev, za krepitev medsebojnega razumevanja in zaupanja, za krepitev notranje motivacije, za oblikovanje alternativnih predlogov, za krepitev strokovnega in argumentiranega delovanja, za vzpostavitev ustreznejših bolj na kožo NVO in gibanjem pisanih politik ipd.
Vsekakor je v luči demokratizacije premalo dalnosežno razmišljati le o komunikacijskih formah, ki jih je vzpostavila javna oblast in v katere naj bi nevladni sektor pošiljal svoje predstavnike, kar sicer vsebuje predlog CNVOS.
SKLEPNA MISEL
Pri oblikovanju tretjega sektorja in pri demokratiziranju policy aren lahko organizirana javnost nastopa kot sooblikovalec in zato je treba vzpostaviti demokratične pogoje s sporazumom. Prav tako pa je treba vzpostaviti pogoje s sporazumom tudi za to, da bodo poleg državnih, ekonomskih in javnih akterjev postali akterji civilne družbe v večji meri soizvajalec politik. Oba strateška cilja, ker sinergično delujeta drug na drugega, morata postati os sporazuma med vlado in nevladnim sektorjem. V skupni politiki nevladnega sektorja in vlade je zato treba odpreti policy arene, preko katerih bodo kolektivno artikulirane zahteve nevladnega sektorja, promovirane v širši javnosti, dovolj veliko težo, da se bodo vladne politike na posameznih področjih, pomembnih za nevladni sektor ustrezno modificirale v korist razvoja tretjega sektorja. Brez demokratizacije političnih aren in ustrezne samoorganizacije nevladnega sektorja na posameznih policy področjih bo uspeh pri razvoju tretjega sektorja, po naši oceni, veliko bolj prepuščen dobri volj javne oblasti in njihovim interesom kot pa rezultat učinkovito organiziranega pritiska tretjega sektorja.
PRILOGA
Pogajalski skupini pa v premislek in podporo pošiljamo še naslednje predloge, ki so pomembni za nadaljno strokovno utemeljitev civilnega dialoga in pridobitev legitimnosti za tiste rešitve, ki bi jih zapisali v sporazum z vlado:
PREDLOG 1
Zaradi pomembnosti in kompleksnosti te problematike predlagamo:
- da se odpre razprava o civilnem dialogu oz. odpiranju policy aren oz. demokratizaciji v Sloveniji v strokovnih krogih z namenom, da se oblikujejo in predebatirajo možne alternative in reflektirajo različni koncepti demokratizacije oz. civilni dialog, saj je treba iz perspektive transformacije in dizajniranja delovno sposobnih institucij narediti spretno kombinacijo, ki bo imela sinergične učinke na razvoj demokratičnih procesov in razvoja tretjega sektorja sploh, upoštevajoč spoznanja asociativne in deliberativne demokracije.
PREDLOG 2
Z namenom, da se dobi čimširša legitimacijska podpora rešitvam civilnega dialoga, ki bo zapisan v sporazum, predlagamo,
- da se takoj odpre javna razprava preko interneta in tudi v živo, ki bo oprta na strokovne ugotovitve in predlagane alternative. V javni razpravi naj se ovrednotijo posamezne možnosti in rešitve za nadaljnji demokratični razvoj tretjega sektorja.
PREDLOG 3
Zaradi pomena nenehnega reflektiranja in generiranja strokovnih podlag na raličnih policy področjih, za katera je nevladni sektor zainteresiran je nujno potrebno
- da se podpre raziskovanje in demokratično re-konceptualiziranje tretjega sektorja kot nujna permanentna naloga
- da se permanentno za potrebe nevladnega sektorja izvaja analiza politik na posameznih področjih
V Ljubljani in Kopru
|