petek, 27.11.2015 07:18

Puščanje evropske duše

Berlinska konferenca Duša za Evropo, 8. in 9. novembra 2015

http://www.asoulforeurope.eu

Že od leta 2004 se med prvimi povabljenimi na berlinsko inavguracijo in od tam na amsterdamsko zaokrožitev uverturne splavitve udeležujem Duše za Evropo (A Soul for Europe), konferenc, forumov, razgovorov civilne iniciative, seleče po evropskih mestih, ki jih želijo gostiti in jim ponuditi vsaj en razlog za obisk, bodisi kulturen (v Pecsu, Madžarska, in Rigi, Latvija, kot evropskih prestolnicah kulture) bodisi političen (v Skopju, Makedonija, in Beogradu, Srbija, kot problematičnih državah t.i. Zahodnega Balkana) bodisi ekonomski, saj se širitvijo omrežja dvigujejo svojo razpoznavnost in posledično pritegujejo finančno podporo. Prvi pogled na minulo konferenco v Berlinu novembra 2015 mi kot edinemu prisotnemu iz Slovenije kaže, da je na srečanjih prisotnih vse manj eminentnih umetnic in umetnikov ter umetnic in umetnikov nasplošno in vse manj kulturnic in kulturnikov, zato pa vse več (kulturnih) birokratov in birokratk, administratorjev in administratork, menedžerjev in menedžerk, uslužbenk in uslužbencev iz državnih in mestnih uprav ter seveda političark in politikov.

In če so se slednji na začetku vsaj trudili, da bi izgledali kot podpora umetniški ustvarjalnosti s pomočjo kulturne politike, ki se kroji na lokalnih, nacionalnih in evropskih ravneh, se z zadnjim dejanjem razgaljajo kot najpomembnejši in sami sebi namen. Dejansko jih je tudi največ in očitno bodo tisti, ki bodo na koncu ostali. Ko bodo glasbeniki že pospravili instrumente in bodo natakarji točili še zadnjo pijačo, bodo iz kovinastih posod kraspali še zadnje ostanke hrane. V svoji vasezagledni samozadostnosti iz ljudstva zgnetenih in poslanih veličin se sploh ne bodo zavedli, da so ostali sami. Niti jim ni treba, saj so oni sistem in sistem je zaradi njih. Zakaj bi se ozirali in čemu bi jih brigalo za kulturo in stanje kulture, ki se slabša na vseh nivoijih: nižajo se kulturni proračuni na evropski, nacionalnih in lokalnih ravneh. In celoten cirkus Duše za Evropo deluje ravno na tem, da se to ne bi dogajalo, da bi bilo obratno, da bi se proračuni višali, pri čemer je tudi za samo organizacijo vse manj sredstev.

V takih okoliščinah se upravičemo sprašujem, kaj je ostalo od civilne inciative civilnega. Zdi se da bore malo. Na mesto civilnega dialoga vse bolj stopa suhoparni politični manipulativni diskurz, ki je letos najbolj odzvanjal iz dveh glavnih govorcev, nemškega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza in poljskega predsednika evropskega sveta Donalda Tuska. Ozkost je njuna čednost, pri čemer naj izpostavim poudarke slednjega, ki je zgražajoče izpostavil kitajsko Konfucijevo nagrado predsedniku Zimbabweja Robertu Mugabeju (ne meneč se za Nobelovo nagrado Baracku Obami, še eno stopnico na poti ničvrednosti te nagrade, in imenovanje Savdske Arabije za odgovorno za človekove pravice pri OZN). Seveda nihče ni mogel mimo beguncev, migrantov, prebežnikov in podobnih označevalcev, ki iz ljudi delajo simptome in jih materializirajo v skupine in nato skupnosti, kar je bilo najenostavneje povezati z mejami od padca Berlinskega zidu do danes, kot da se je zgodovina Evrope in meja, zaprtih ali odprtih, prične s tem gradbeniškim podvigom.

Nemčija in Evropa ter Evropa in Nemčija, ki je takšna in drugačna in ki ne more poskrbeti za vse, zato moramo tudi sami nadzirati naše skupne meje, te so zunanje, ki morajo biti tam, kjer so, kjer je možno, da na njih vladajo naša pravila in zakoni. Za stavek, “Evropa ni sposobna vzeti vseh ljudi, ki želijo na naš kontinent”, je požel glasen aplavz povsem natrpanega avditorija, ki je bil sicer dva dni konference napol poln oziroma prazen. Kar pove nekaj o razmerju kulture in politike, tudi v središču Berlina, ene izmed evropskih prestolnic. In se nato sprehodil k ekonomskim poganjkom Evrope v energetski uniji kot nujnosti bodočega preživetja. V izogib vojaškemu kopičenju na vseh straneh je 'energetska unija' izzvenela kot evfemizem militatne grupacije specialne vojne s posebnimi efekti. Čemur je bil ta govor še najbližji.

Karnevalskost zaključka pa je bilo le nadaljevanje sprenevedavega sprejema na luksemburškem veleposlaništvu večer prej, kjer je njegova ekselenca trosil nesmisle do neumnosti in nazaj in zanje prejel kar nekaj pritajenega in malo manj glasnega smeha povabljenih. Jasno, kapital velike vojvodine je njeno gospodarstvo in to gospodarstvo je eno najbolj prosperirajočih v Evropi in nemara na svetu, ki omogoča njenim prebivalcem vse najboljše in posledično bo tako z njihovo pomočjo tudi Evropi. Seveda niti z besedo se ni dotaknil finančnih mahinacij in političnih spekulacij aktualnega predsednika Evropske komisije Junckerja, ki je Luxembourgu stlakoval tako pot.

Saj ni čuda, da so kulturniki odmahovali z glavami, nekateri – tisti z Vzhoda, ki jim še niso stalili možganov – so odmahovali z glavami, pa tudi z rokami, drugi so odsotno kimali, ker so verjetno tako navajeni, tretji so delali svoje kljub najstrožjim varnostnim ukrepom, s spremstvom takorekoč na stranišče. Jasno je bilo, zakaj kultura izginja iz Duše za Evropo: ker jo dušijo. Zato so se najbolj prizadeti umaknili. Nekoč sta bila – med drugimi – redna gosta nemški režiser Wim Wenders, ki je imel letos ob svoji 70. letnici še dodaten razlog, da pride, a ga ni bilo niti blizu, čeprav živi v Berlinu, nekaj postaj proč, in madžarski režiser Istvan Szabo, od katerega ni ostalo niti duha, saj se je zdelo, da je skupaj z njim iz duše izpuhtela tudi Madžarska.

Od tistih, ki smo prisostvovali nekakšni mešanici med mašo zadušnico evropski kulturi in budnico ograjeni Evropi, je ostalo bore malo, saj časa za debato domala ni bilo, razen tistih nekaj obveznih vprašanj v potrdilo demokratičnosti, s katerimi so opravili površno, samo da ne bi ostala neodgovorjena. Priznam, da so me razprave sredi Berlina o Evropi in njenih mejah, državljanih in nedržavljanih, nas in onih, domačinih in tujcih, bivajočih in prihajajočih v okviru konference o kulturi pod naslovom Evropa. Njene vrednote. Njeni državljani, navdajala na začetku z nelagodjem, nato pa vse bolj z občutkom, da prisostvujem srečanju evropskih desnic, ki začenjajo rasno čistko na podlagi kulturnih vzorcev.

Prvi dan posvečen mestom, Mesta za Evropo. Mesta zavzamejo stališče. Me je preselil v mestne državice v antični Grčiji, le da danes brez Grkov, ki so v Nemčiji le še pomilovanja vreden simbol, medtem ko me je drugi, osrednji dan konference prepričal v vlogo vzhodno-Evropejk-Evropejcev, ki so tam za alibi zahodu in za postavljanje meja čimbolj na vzhodu v tej idlični in slikoviti podobi združene Evrope. Povabljeni govorniki v oblikah nekih obskurnih kulturnikov in kulturnic jo prikazujejo takšno, kot so zanje plačani in nagrajevani, ostali ostanejo brez besed. No, razen tistih, ki ne pridejo in so zamolčani. In celo pozabljeni, kot dokazuje nova predstavnica slovenskega veleposlaništva v Berlinu, zadolžena za kulturo, ki ne ve, kdo je Wim Wenders. Brezdušno.

Peter Tomaž Dobrila