petek, 26.11.2004 11:14

Spreminjamo svet brez boja za oblast

(Andrej A. Lukšič)

V zgodbi o cesarjevih novih oblačilih nastopa otrok, ki je edini v množici videl kralja golega in to na glas povedal. Bil je v svoji iskrenosti zunaj prevludajoče paradigme percepiranja sveta, s svojo izjavo pa je povsem nedolžno definiral mejo tej paradigmi in sprožil množično preizpraševanje s streznitvijo.

Kako lahko spremenimo svet? Ali ga lahko spremenimo z revolucijo kot enkratnim aktom, predvsem z zasedanjem oblastnih pozicij ali gre morda za nenehno revolucioniranje obstoječih razmerij in odnosov na različnih ravneh človekovega bivanja, torej za nek kontinuiran večplasten proces? Ali je mogoče že danes živeti življenje revolucionarja, ne da bi si za končni cilj postavili revolucijo?

Svoj premislek usmerjam na segment politike in države. Prevladujočo paradigmo v politiki in o njej je treba pokazati v luči njenih notranjih meja. In si s tem odpreti možnost za njeno transformacijo.

ZASEDANJE POZICIJ JAVNE OBLASTI

Takoj ko začnemo premišljati o spreminjanju sveta brez avantgard, strank ipd. kolektivnih identitet oz. politološko rečeno institucionaliziranih političnih akterjev, ki se med seboj vsake štiri leta na splošnih volitvah borijo za tiste oblastne pozicije v kapitalistični državi, iz katerih upajo, da bodo potem lahko realizirali postavljene cilje iz svojih programov, se odpovemo strankarsko strukturiranemu političnemu prostoru in pravilom igre, ki v tem prostoru veljajo. Odpovemo se, da bi znotraj kapitalistične države po njenih pravilih zasedali pozicije javne oblasti torej, da bi postali javna oblast. To pa ne pomeni, da se s tem odpovedujemo tudi možnostim za vplivanje na tiste, ki zasedajo te pozicije, ko gre za sprejemanje pomembnih odločitev, ali pred tem, ko gre za oblikovanje njihovih politik, načrtov in strategij ter normativnih aktov.

Kapitalistična država v tem primeru ni več razumljena kot instrument, ki ga je treba na tak ali drugačen način dobiti v roke in ga potem uporabiti kot orodje za realizacijo strateških programskih ciljev (ohranjanje obstoječega ali revolucioniranja), temveč je vsa emancipatorična energija usmerjena k artikuliranju zahtev, demonstriranju moči na javnih mestih in potem k vzpostavljanju pogojev za njihovo akceptiranje s strani tistih, ki javno oblastne pozicije v tistem trenutku zasedajo. Nadaljnji korak pa gre lahko v smeri vzpostavitve sistemskih pogojev vplivanja in nadzorovanja delovanja javne oblasti v kapitalistični državi, ki nadgrajuje obstoječ strankarsko-parlamentarni sistem.

Prav načelna odpoved uveljavljenim konceptom političnega organiziranja in delovanja v kapitalistični družbi odpira nov horizont možnosti za politične inovacije v ravnanjih in organiziranju. Ta novi val se je že pojavil, tudi v Sloveniji.

NOVI TIPI DEMOKRACIJE

Ta nov teren političnega delovanja prinaša celo vrsto tudi intelektualnih izzivov. Tu bom omenil premišljanja o novih tipih demokracije kot je deliberativna demokracija, ki je sedaj v glavnem usmerjena na premišljanje komunikacijskega procesa, utemeljenega na drugačnih etičnih načel, kot veljajo v strankarsko parlamentarnem svetu, ne išče pa novih komunikacijskih form in sprejema v glavnem obstoječ strankarsko parlamentarni sistem. Zato so se nekateri avtorji zatekli k radikalnejšim konceptom kot je diskurzivna demokracija, ki pa v načelu zavračajo strankarsko parlamentarni sistem zaradi slabosti, ki jih ima.

MOJA POZICIJA

Moja teza za današnje premišljanje o revoluciji je postavljena iz pozicije nekoga, ki ga zanima, kako družbene impulze, ki se vnaprej odpovedujejo delovanju v strankarsko koncipiranem političnem prostoru kapitalistične države in ki tudi ne sprejemajo pravil njihove igre, se pa hkrati ne odpovedujejo politični aktivnosti in artikuliranju političnih zahtev, kanalizirati v javno oblastni prostor tako, da se vzpostavijo pogoji za njihovo sistemsko vplivanje na javno oblast z namenom, da se oblast naredi poslušno, hkrati pa ohranjati avtonomni prostor za njihovo delovanje, eksperimentiranje in politične inovacije tako na področju vodenja komunikacijskih procesov kot vzpostavljanja komunikacijskih form. Kot je zapisala kolegica Marta »naučiti se drugačnih diskurzivnih praks, dialoškosti, možnosti poslušanja, in možnosti biti slišan, prezentirati in usklajevati prakse, ki težijo k vzajemnim in harmoničnim odnosom, ki niso iztrgani iz naravnega in družbenega okolja, podane prek hierarhij in razlikovanj«

SPORAZUM MED VLADO IN NEVLADNIMI ORGANIZACIJAMI

Mislim, da se v Sloveniji odpira ta prostor skozi debato o Sporazumu med vlado in nevladnimi organizacijami, ki vsebuje tudi poglavje z naslovom civilni dialog. V dosedanjih debatah sta se izoblikovala dva koncepta: prvi terja vsrkavanje predstavnikov NVO v že obstoječe institucije javne oblasti na različnih ravneh, drugi pa zahteva sistemsko odpiranje posameznih policy aren ter povezovanje NVO in gibanj na sektorjih njihovega delovanja kot njihovega med sektorskega povezovanja, ne da bi pri tem izgubili svojo avtonomnost. Na ta način je mogoče preprečiti sistemsko generiran klientelizem.

Debata je sedaj odprta. Skozi njo si lahko tisti, ki ne želimo igrati po uveljavljenih pravilih strankarsko parlamentarne demokracije in ki ne želimo zasesti pozicij javnih oblasti, smo pa nezadovoljni z obstoječim stanjem in ga želimo spremeniti, za to pa smo pripravljeni iskati tako nove rešitve kot nove načine uveljavljanja, je sedaj možnost, da to storimo. Sama sprememba na sistemski ravni seveda še ne pomeni revolucije, zagotavlja pa gotovo boljše pogoje za revolucioniranje obstoječega stanja.

Ljubljana, 23.11.2004